Duhovne misli Benedikta XVI. za 5. postno nedeljo

V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj' (Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5).

Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje; žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.