Četrta postna pridiga p. Cantalamesse: Zakon in družina

VATIKAN (petek, 11. marec 2016, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je imel danes zjutraj v kapeli Odrešenikove Matere v apostolski palači četrto postno pridigo. Tako kot med prvimi tremi je premišljeval o dokumentih drugega vatikanskega koncila. Tokrat se je zaustavil ob konstituciji Gaudium et Spes. V središče je postavil zakon in družino, kakor ju predstavlja koncilski dokument in kakor ju vidimo danes. Spregovoril je tako o pozitivnih pridobitvah oz. o »veselju in upanju«, kot tudi o problemih in nevarnostih oz. o »žalosti in tesnobi«.

Božji načrt glede zakona in družine
Kot verniki moramo vedno izhajati iz Božjega načrta glede zakona in družine, je najprej poudaril. V Prvi Mojzesovi knjigi najdemo dve različni pripovedi o stvarjenju prvega človeškega para. V eni sta moški in ženska ustvarjena istočasno; prvotni cilj njune zveze je rodovitnost. V drugi pa je ženska vzeta iz moškega; tu je bolj poudarjen vidik njune enotnosti; dejstvo dveh spolov je razumljeno kot sredstvo proti samoti. »Odpreti se za drugi spol je prvi korak v odpiranju za drugega, ki je bližnji, vse do Drugega z veliko začetnico, ki je Bog.« Zakon se porodi v znamenju ponižnosti. Je namreč priznanje lastne odvisnosti in s tem lastnega stanja ustvarjenega bitja. Zaljubiti se tako pomeni storiti najradikalnejše dejanje ponižnosti. Pomeni postati berač in drugemu reči: »Sam sebi nisem dovolj, potrebujem tvoje bitje.« Vse to je del Božjega načrta.

Božja zvestoba in človekova nezvestoba
P. Cantalamessa je nadaljeval, da Sveto pismo stalno opisuje medsebojno pomešani Božjo zvestobo in človekovo nezvestobo. To je jasno zlasti, če primerjamo ta Božji načrt glede zakona in družine z njegovo dejansko realizacijo v zgodovini izvoljenega ljudstva. Temeljno pojmovanje te stvarnosti je bilo zatemnjeno z dveh vidikov. Prvič, zakon je namesto cilja postal sredstvo. Ideal občestva med moškim in žensko, utemeljenem na osebnem in vzajemnem odnosu, je postal drugotnega pomena in dal prednost zgolj potomstvu. Drugič, položaj ženske je postajal vse bolj podrejen moškemu.

Zakonska zveza in neposreden poseg Boga
Za ohranjanje prvotnega Božjega načrta so pomembno vlogo odigrali preroki. Ti so zvezo med moškim in žensko povzdignili v simbol Božje zaveze z ljudstvom. Posledično so na prvo mesto povrnili vrednote medsebojne ljubezni, zvestobe in neločljivosti. Kasneje je tudi Jezus sam ponovno izpostavil vidik občestva oseb, in sicer enakovrednih. Njegove besede, naj človek ne ločuje, kar je Bog združil, so potrdile, da je v vsaki zakonski zvezi »neposreden poseg Boga«.

Dialog in samokritika
Danes je novih vprašanj in izzivov glede zakona in družine mnogo. Zdi se, da se soočamo z globalnim ugovarjanjem Božjemu načrtu. Ko se spopadamo s tem, se moramo zateči k dialogu, katerega je kot metodo predlagal drugi vatikanski koncil. Ta metoda pa ne izključuje samokritike, je spomnil p. Cantalamessa. Zaobjema namreč prizadevanje, da bi videli, če je v temelju nasprotovanj morda kakšna pozitivna trditev, ki bi jo bilo treba sprejeti. Med največjimi krivicami, storjenimi Bogu, je tako na primer, da je vse, kar zadeva ljubezen in spolnost omejeno z nekimi okviri, nasičenimi z zlohotnostjo. Kakor da bi šlo za prostor, kjer je Bog odveč in kamor ne sme vstopiti. In kakor da bi bil hudič, ter ne Bog, tisti, ki je ustvaril dva spola in je »strokovnjak za ljubezen«, je še dodal papeški pridigar.

Ponovno odkriti Božji načrt
Zatem je poudaril, da je prav tako, kakor braniti Božji načrt glede zakona in družine, pomembno tudi, da ga kristjani sami ponovno odkrijejo in živijo. Samo tako ga bodo svetu lahko predlagali z dejstvi, ki so več kot le besede. Po Kristusovem prihodu pripoved o stvarjenju moškega in ženske beremo v luči razodetja Svete Trojice. »Bog je ljubezen in ljubezen zahteva občestvo, medosebno izmenjavo; zahteva, da obstajata 'jaz' in 'ti'. Ne obstaja ljubezen, ki ni ljubezen do nekoga; kjer obstaja samo en subjekt, ne more biti ljubezni, temveč le egoizem ali narcisizem.« Dve osebi, ki se ljubita, obnavljata nekaj tistega, kar se dogaja v Sveti Trojici. In v tem je človeški par podoba Boga. »Mož in žena sta namreč eno meso, eno srce, ena duša, navkljub različnosti spolov in osebnosti. V paru se medsebojno spravita enotnost in različnost.« Pa vendar spolna združitev pogosto ni živeta na ta način in z namenom, ki ji ga je dal Bog. Razlog za to je, da je dejanje postalo cilj samemu sebi. Zato tudi ne zadovolji. To se zgodi, je pojasnil p. Cantalamessa, kadar je simbol ločen od stvarnosti, katero simbolizira.