P. Ronchi med duhovnimi vajami: Božje odpuščanje na stežaj odpira prihodnost

VATIKAN (četrtek, 10. marec 2016, RV) – Včeraj popoldne so papež Frančišek in ostali udeleženci postnih duhovnih vaj premišljevali o sedmem Jezusovem vprašanju: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Odlomek o prešuštnici, ki ji Jezus odpusti grehe, nas spominja, da obtoževanje pomeni zanikanje Boga in njegovega usmiljenja, kot je dejal pri meditaciji p. Ermes Ronchi, ki postne duhovne vaje posveča Jezusovim vprašanjem v evangeliju. 

V središču je objem med Bogom in človekom
Ime ženske prešuštnice ni znano. Predstavlja vse, zmečkana je od sil smrti, ki predstavljajo nasilje moških nad ženskami, je dejal p. Ronchi. Farizeji vsake dobe postavljajo v središče odnosa z Bogom greh. A »Biblija ni nek fetiš ali nek totem« – zahteva »razumnost in srce«. Sile, ki ne oklevajo pri izrabljanju človeškega življenja in religije, postavljajo Boga proti človeku. To je tudi tragedija verskega fundamentalizma. »Gospod ne prenaša hinavcev, tistih z maskami, z dvojnim srcem, z zapovedmi vere, ne prenaša tožnikov in sodnikov.« Genij krščanstva je namreč »objem med Bogom in človekom«. Nista si več nasprotna, materija in duh se objameta. Bolezen, ki se je Jezus boji in proti kateri se najbolj bori, je »kameno srce« hinavcev. Nasilje nad telesom, zavestno ali nedolžno, s kamni ali z močjo, je »zanikanje Boga, ki živi v tisti osebi«.

Kjer je usmiljenje, tam je Bog
Obsodba proti ženi je postala »bumerang za hinavščino tožnikov«, je povedal p. Ronchi. Nihče ne more vreči kamna, zagnal bi ga proti samemu sebi. Kjer je usmiljenje, tam je Bog, je nadaljeval p. Ronchi. Jezus se vzravna pred prešuštnico, kakor pred osebo, ki se jo pričakuje in ki je pomembna. Vzravna se, da bi ji bil bliže, in ji govori. Nihče ni prej govoril z njo. Nikogar ni zanimala njena zgodba, njena boleča notranjost. Jezus pa dojame globino njene duše. Šibkost je učiteljica ponižnosti. »Skrb za šibke, skrb za zadnje in tiste s handikepom, pazljivost pred zalučanimi kamni – to kaže na stopnjo človeškosti nekega naroda, ne pa dejanja mogočnikov in oblastnikov.«

Bog, ki na stežaj odpira prihodnost
V središču evangeljskega prizora ni greh, ki ga je treba obsoditi ali odpustiti. V središču ni zlo, ampak »Bog, ki je večji od našega srca«, ki krivde ne banalizira, ampak spodbudi človeka, da nadaljuje pot tam, kjer se je zaustavil. Odpira poti, postavlja na pravo pot, pomaga narediti korak naprej, na stežaj odpira prihodnost. Jezus naredi radikalno revolucijo, ko pretrese tradicionalni red z Bogom sodnikom in kaznovalcem v njegovi vertikalni osi. »Goli Bog, na križu, ki odpušča, bo pretresljivo in nujno dejanje za dezaktiviranje brezštevilnih bomb, na katerih sedi človeštvo. Ne vsemogočni Bog, ampak vsemogočni Oče. Ne več uperjeni prst, ampak prst, ki na kamnito srce piše: ljubim te.«

Človek ni enakovreden svojemu grehu
»Pojdi in odslej ne gréši več!« Te besede so dovolj, da spremenijo življenje. Sedaj je pomembna samo še prihodnost. »Jutrišnje dobro je pomembnejše od včerajšnjega hudega.« Bog ne odpušča kakor nek pozabljivec ali osvoboditelj. Odpuščanje pomeni »življenje ponovno postaviti na pot«. Jezus odpira vrata naših zaporov, razstavi vislice, na katere pogosto obešamo sebe in druge. »Jezus vé, da človek ni enakovreden svojemu grehu. Gospoda ne zanima preteklost. Je Bog prihodnosti.« Jezusove besede in geste zlomijo obrazec dobri-slabi, krivi-nedolžni. Jezus nas s svojim usmiljenjem povede onkraj etičnih pregrad. Oko, ki vidi greh, naj gleda sonce. Svetloba je pomembnejša od teme, dobro tehta več od zla.