Tretji dan duhovnih vaj za kurijo: Kaj pa vi pravite, kdo sem?

VATIKAN (torek, 8. marec 2016, RV) – Papež Frančišek in člani rimske kurije, ki so od nedelje na postnih duhovnih vajah v kraju Ariccia blizu Rima, so danes dopoldan premišljevali o Jezusovem vprašanju: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Vodilna nit duhovnih vaj, ki jih vodi p. Ermes Ronchi iz reda Marijinih služabnikov, so namreč vprašanja iz evangelija.

Pa vi, kaj pravite?
Jezus svoje učence popelje na samoten kraj in jim tam zastavi vprašanje. Za trenutek ni nobene radovedne množice in nobenega hrušča ljudi. Samo »tišina, samota, molitev«. Je trenutek bližine »med njimi ter med njimi in Bogom«. Sredi te tišine zazveni Jezusovo vprašanje, ki se zdi kot nekakšno »preiskovanje mnenj«: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?«

In zatem drugo vprašanje, ki koplje po duši in pred katerega so postavljeni tudi papež Frančišek in ostali udeleženci duhovnih vaj: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kakor da bi Jezus učencem rekel, naj se ne zadovoljijo s tistim, kar pravijo ljudje, saj vera ne napreduje zaradi tistega, kar smo slišali reči. »Odgovor, ki ga išče Jezus, niso besede. On išče osebe. Ne definicije, ampak vključenost: 'Kaj se ti je zgodilo, ko si me srečal?' Jezus je učitelj srca. Jezus ne daje lekcij, ne prišepetava odgovorov. S tankočutnostjo te vodi, da iščeš v sebi. In jaz bi želel odgovoriti: 'Srečati tebe je bila najboljša stvar mojega življenja! Ti si najboljša stvar, ki se mi je zgodila.',« je dejal p. Ronchi.

Kdo sem zate?
»Kdo sem jaz zate?« Po besedah voditelja duhovnih vaj je to vprašanje zaljubljencev. Kar nas presune je to, da Jezus nikogar ne »indoktrinira«. Učencem se ni treba bati, da ne bi dali pravilnega odgovora na vprašanje, ne obstaja noben obrazec za Veroizpoved. Jezus bi rad vedel, ali njegovi imajo odprto srce. Pritrditi, kakor to stori Peter, da je Kristus Sin živega Boga, je resnica, ki ima smisel samo, če živi v nas. »Naše srce je lahko zibelka ali pa grob za Boga,« je pripomnil p. Ronchi in takole ponazoril: »Zares želite vedeti nekaj o meni, pravi Jezus, in obenem vedeti tudi nekaj o sebi? Domenimo se za srečanje: človek  na križu. Postavljen je visoko. Še prej pa, četrtek. Srečanje s Kristusom bo nekaj drugega: tisti, ki je postavljen nizko. Ki se opaše s prtom in se skloni, da bi svojim umil noge. Pavel ima prav: krščanstvo je pohujšanje in norost. Sedaj razumemo, kdo je Jezus. Je poljub tistemu, ki ga izda. Nikogar ne prelomi, prelomi samega sebe. Nikomur ne prelije krvi, prelije svojo kri. Nikogar ne žrtvuje, žrtvuje samega sebe.«

Žaromete usmeriti na Kristusa
V trenutku, ko jim je bilo v tišini zastavljeno tisto vprašanje, učenci še niso dojeli, kaj se bo zgodilo z njihovim učiteljem. Zato tudi Jezus tako zelo vztraja, naj ljudem ničesar ne povedo. Gre za strog ukaz, ki se nanaša na vso Cerkev, kajti včasih smo pridigali popačeno obličje Boga, je dejal p. Ronchi in nadaljeval, da se duhovniki zdijo vsi enaki – iste geste, besede, obleke. Ljudje pa nas vprašajo: 'Povej mi o svoji izkušnji Boga.' Kristus ni to, kar pravim o njem, ampak to, kako ga živim. »Nismo mi posredniki med Bogom in človeštvom. Resnični posrednik je Jezus,« je zatrdil. Kakor Janez Krstnik moramo pripraviti pot in se zatem postaviti na stran. »Pomislite na lepoto Cerkve, ki ne usmerja žarometov nase, ampak na Drugega. Še veliko poti moramo prehoditi. Manjšati se … Jezus ne pravi 'Vzemi moj križ', ampak vzemi svojega, vsak svojega … Sanje Boga niso neskončen sprevod moških, žensk in otrok, vsak s svojim križem na ramenih. Temveč: ljudje, ki hodijo proti dobremu, veselemu in ustvarjalnemu življenju. Življenje, ki ima trdovratno ceno prizadevnosti in vztrajnosti. A tudi prijetno ceno, ceno luči: Tretji dan bo namreč vstal od mrtvih.«

In če se sol pokvari?
Včeraj popoldne pa je bilo v središču meditacije Jezusovo vprašanje: »Če pa se sol pokvari, s čim naj se soli?« Sol je od vedno veljala za dragoceno sestavino, polno različnih pomenov. Bila je simbol za ohranjanje tistega, kar je vredno in zato mora ostati, kot je to v primeru hrane. Učenci kot sol ohranjajo to, kar hrani življenje na zemlji, torej Božjo besedo, evangelij, ki stvarem daje trajnost. Kakor pravi Jezus, sol zemlje in luč sveta – njuna ponižnost pa je vzor za Cerkev in učence, je pojasnjeval p. Ronchi: »Tu je ponižnost soli in luči. Ne pritegujeta pozornosti nase in se ne postavljata v središče, ampak dajeta vrednost tistemu, kar srečata. Enako je tudi s ponižnostjo Cerkve, Gospodovih učencev, ki ne smejo usmerjati pozornosti nase, ampak na kruh in na hišo, na brezmejno spremljanje ljudi, na njihovo včasih tako veliko lakoto, da Bog zanje ne more imeti druge oblike, kot je kruh.«

Kot je dejal p. Ronchi, moramo tudi mi imeti kakor luč svetle poglede, ki bodo iz človeka privabili vse, kar je v njem lepega. In kakor sol, mora tudi naša dragocenost biti samo v srečanju. Cilj soli je, da se izgubi v hrani, da bi jo tako naredila boljšo. Daje se in nato izgine. »Cerkev, ki se daje, se raztaplja, ki razvnema, ki živi za druge,« je govoril p. Ronchi. »Če se zaprem v svoj jaz, četudi sem obdarjen z vsemi najlepšimi krepostmi, in ne sodelujem v življenju drugih kakor sol in luč, če nisem rahločuten in se ne odprem, sem lahko brez grehov, pa vendar živim v stanju greha. Cilj soli in luči ni, da ovekovečita sebe, ampak da se razširita. Enako je s Cerkvijo: ni cilj, ampak je sredstvo, da življenje oseb naredi boljše in lepše.«