S papežem Frančiškom skozi minuli teden (29. februar – 5. marec 2016)

Papež vodil spokorno bogoslužje: Vsi smo berači Božje ljubezni
»Spoznajmo, da smo vsi berači Božje ljubezni, in ne dopustimo, da bi šel Gospod mimo.« Tako je dejal papež Frančišek med spokornim bogoslužjem, ki ga je v petek v okviru pobude 24 ur za Gospoda vodil v baziliki svetega Petra. Najprej je tudi sam pristopil k zakramentu spovedi, nato spovedal nekaj vernikov. Med homilijo je povedal: »Ta jubilej Usmiljenja je ugoden čas, da sprejmemo Božjo prisotnost, da izkusimo njegovo ljubezen in se vrnemo k njemu z vsem srcem. Kakor Bartimaj tudi mi odvrzimo plašč in vstanimo: odvrzimo to, kar nam preprečuje, da bi bili urni na poti k Njemu, brez strahu, da bi pustili to, kar nam daje gotovost in na kar smo navezani; ne ostanimo v sedečem položaju, ponovno vstanimo, ponovno odkrijmo svojo duhovno postavo, pokonci! Dostojanstvo ljubljenih sinov, ki so pred Gospodom, da bi nas On pogledal v oči, nam odpustil in nas ponovno ustvaril. Morda je beseda, ki danes doseže naše srce, ista, kakor pri stvarjenju človeka: "Vstani!".«

Spovednik naj prevzame držo ponižne in velikodušne vere
»Zakrament sprave je privilegiran prostor za doživetje Božjega usmiljenja in obhajanje praznika srečanja z Očetom,« je povedal sveti oče na avdienci z duhovniki, ki so se letos udeležili tečaja o foro interno Apostolske penitenciarije. Kadar se duhovnik kot spovednik napoti v spovednico, da bi sprejel brate in sestre, se mora vedno spomniti, da je »orodje Božjega usmiljenja do njih«. »Bodimo torej pozorni,« je opozoril papež, »da ne bi postavljali ovir pred dar zveličanja! Spovednik sam je prav tako grešnik, človek, ki vedno potrebuje odpuščanje. On kot prvi se ne sme odpovedati usmiljenju Boga, ki ga je izvolil in postavil (glej Jn 15,16) za to pomembno nalogo.« Spovednik mora torej vedno prevzeti »držo ponižne in velikodušne vere«, kot edino pa si mora želeti, da »bi vsak vernik lahko doživel Očetovo ljubezen«.

Kateheza: Usmiljeni Oče vzgaja z ljubeznijo in strogostjo
Kateheza med sredino splošno avdienco je v ospredje postavila Boga kot Očeta, ki ljubi svoje otroke, jim pomaga, zanje skrbi in jim odpušča. Kot oče jih vzgaja in opominja, kadar se zmotijo, ter tako spodbuja njihovo rast v dobrem. Tako je predstavljen tudi Bog v prvem poglavju Izaijeve knjige, kjer se Gospod kot ljubeči, a prav tako pozoren in strog oče obrne na Izrael in mu očita nezvestobo in pokvarjenost, da bi ga ponovno privedel na pot pravičnosti. Bog po preroku govori svojemu ljudstvu z bridkostjo razočaranega očeta: vzgojil je svoje otroke in sedaj so se mu uprli. Ljudstvo ne priznava več Boga, noče razumeti. Četudi ranjen, Bog pusti, da spregovori njegova ljubezen in nagovarja vest teh izprijenih otrok, da bi se pokesali in se ponovno pustili ljubiti. Odnos med očetom in sinom, na katerega se preroki pogosto sklicujejo, kadar govorijo o odnosu zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, se je izpridil. »Vzgojno poslanstvo staršev teži k temu, da otroci rastejo v svobodi, postajajo odgovorni, zmožni opravljati dobra dela zase in za druge. A zaradi greha je svoboda postala zahteva po avtonomiji, nadutost pa vodi v nasprotovanje in slepilo samozadostnosti.«

Znanost in tehnika nista dovolj, potrebna modrost srca
»Dobro, ki ga opravlja človek, ni rezultat izračunov ali strategij, še manj proizvod genetskega zapisa ali družbenih pogojev, ampak je sad pravilno naravnanega srca, svobodne izbire, ki je usmerjena v resnično dobro. Znanost in tehnika nista dovolj – za opravljanje dobrega je potrebna modrost srca,« je papež dejal članom Papeške akademije za življenje, ki so prejšnji teden imeli plenarno zasedanje, namenjeno temi o krepostih in etiki. V našem času nekatere kulturne smernice ne priznavajo več odtisa božanske modrosti v stvarnosti in niti v človeku. Človeška narava je skrčena na materijo, ki se jo lahko oblikuje v skladu s kakršnim koli načrtom. »A naša človeškost je pravzaprav edinstvena in izredno dragocena v Božjih očeh!« je poudaril papež. »Zato je na prvem mestu treba varovati našo človeškost, da bi rodila sadove. Dati ji moramo čisti zrak svobode in poživljajočo vodo resnice, jo braniti pred strupi egoizma in laži. Na zemlji naše človeškosti bo tako lahko zacvetela velika raznovrstnost kreposti.«

Papež karabinjerjem: Bodite pobudniki solidarnosti
Sveti oče je v minulem tednu sprejel v avdienco karabinjerje, ki na Trgu svetega Petra in v njegovi okolici zagotavljajo varnost in red. »Gre za dejavnost, ki zahteva profesionalnost in občutek za odgovornost, kakor tudi pozornost do oseb, med katerimi je veliko ostarelih, nenehno potrpežljivost in razpoložljivost za vse. To niso preproste vrline; glede njih je pomembno računati na Božjo pomoč.« Gospod nas spominja: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). »Ta Jezusov nauk naj bo vodilo tudi vam, ki ste odgovorni za varovanje javnega reda, in naj vam pomaga biti v vsaki okoliščini pobudniki solidarnosti, zlasti do najšibkejših in nezaščitenih; biti varuhi pravice do življenja, preko prizadevanja za varnost in nepoškodovanost oseb.«

Pri papežu etiopski pravoslavni patriarh Abuna Mathias I.
Na srečanje s papežem Frančiškom je prejšnji teden prišel Abuna Mathias I., patriarh etiopske pravoslavne cerkve. Sveti oče je v nagovoru izpostavil skupne točke obeh cerkva: »Ena sama vera, en sam krst, en sam Gospod in Odrešenik Jezus Kristus. Združeni smo v kreposti krsta, po katerem smo priključeni v eno Kristusovo telo. Združeni smo po različnih skupnih elementih naših bogatih meniških izročil in liturgičnih praks. Smo bratje in sestre v Kristusu.« Frančišek je spregovoril še o »ekumenizmu mučencev«. Skupno trpljenje je povzročilo, da so se kristjani, sicer z mnogih vidikov ločeni, še bolj približali drug drugemu. Kakor je v prvi Cerkvi prelitje krvi mučencev postalo seme novih kristjanov, tako danes kri tolikih mučencev, ki pripadajo vsem cerkvam, postaja seme enosti med kristjani. »Mučenci in svetniki vseh cerkvenih izročil so že ena star v Kristusu. Njihova imena so že vpisana v en sam martirologij Božje Cerkve. Ekumenizem mučencev je povabilo, namenjeno nam, tukaj in zdaj, da skupaj prehodimo pot proti vedno bolj polni enosti.«