Papež potrdil štiri primere čudežev in osem primerov junaških kreposti

VATIKAN (petek, 4. marec 2016, RV) – Sveti oče je v četrtek, 3. marca popoldne, sprejel v avdienco kardinala Angela Amata, prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. Ta dikasterij je papež pooblastil, da objavi dekrete za štiri primere čudežev in osem primerov junaških kreposti.

Čudeži so bili potrjeni na priprošnjo dveh blaženih in dveh Božjih služabnikov. Za svetnika bosta tako kmalu razglašena: bl. Manuel González García, po rodu Španec, škof Palencie in ustanovitelj evharistične zveze ter kongregacije evharističnih sester misijonark iz Nazareta – zaradi njegovega prizadevanja za širjenje pobožnosti do evharistije je dobil vzdevek 'škof zapuščenih tabernakljev' (1877–1940); in bl. Elizabeta presvete Trojice (Elizabeta Catez), Francozinja, sestra iz reda bosonogih karmeličank, poznana kot mistikinja, ki je umrla pri komaj 26 letih, med nepojmljivimi bolečinami zaradi Addisonove bolezni – svoje trpljenje je darovala za zveličanje duš, in sicer v globoki združenosti s križanim Jezusom, četudi je, tako kot mnogi svetniki, doživljala »temno noč«, zapuščenost s strani Boga, ki jo je pripeljala celo do skušnjave samomora – med drugim je zapisala, da se je težje osvoboditi malodušnosti kot pa greha, pa vendar se ne sme izgubiti poguma in se ne vznemirjati, kadar ni videti napredka v stanju lastne duše, saj Bog to pogosto dopusti, da bi preprečil ošabnost (1880–1906).

Za blažena bosta razglašena: duhovnik in prav tako Francoz ter bosonogi karmeličan Marija Evgenij Deteta Jezusa (Enrico Grialou), ustanovitelj sekularnega inštituta Naše Gospe življenja (1894–1967); in Marija Antonija sv. Jožefa (Maria Antonia de Paz y Figueroa), ustanoviteljica hiše (beaterio) za duhovne vaje v Buenos Airesu v Argentini, ki je bila bolj poznana pod imenom 'mama Antula' – posvečena laikinja, ki se je po izgonu jezuitov iz države povsem posvetila širjenju duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega (1730–1799).

Junaške kreposti pa so bile priznane petim moškim in trem ženskam. To so: italijanski salezijanec in misijonar Stefano Ferrando, škof Shillonga v Indiji in ustanovitelj kongregacije sester misijonark Marije Pomočnice kristjanov (1895–1978); italijanski škof Enrico Battista Stanislao Verjus iz kongregacije misijonarjev presvetega Jezusovega srca, koadjutor apostolskega vikariata na Novi Gvineji (1860–1892); italijanski škofijski duhovnik in župnik Giovanni Battista Quilici, ustanovitelj kongregacije hčera Križanega (1791–1844); prav tako italijanski škofijski duhovnik in župnik Bernardo Mattio (1845–1914); duhovnik in minorit Quirico Pignalberi, Italijan (1891–1982); sledijo Teodora Campostrini, po rodu iz Italije, ustanoviteljica kongregacije manjših sester ljubezni žalostne Matere Božje (1788–1860); Italijanka Bianca Piccolomini Clementini, ustanoviteljica Družbe sv. Angele Merici iz Siene (1875–1959); ter nazadnje še Maria Nieves Sánchez y Fernández (Marija Nieves sv. Družine), sestra iz reda Marijinih hčera dobrodelnih šol (1900–1978).