Papež med spokornim bogoslužjem: Ne dopustimo, da bi šel Gospod mimo!

VATIKAN (petek, 4. marec 2016) – Papež Frančišek je danes v baziliki sv. Petra vodil spokorno bogoslužje, s katerim se je v vesoljni Cerkvi že tretjič pričela pobuda 24 ur za Gospoda. Njen namen je v središče postaviti pomen molitve, evharistične adoracije in dar zakramenta sprave, da bi mogli tako vsi zajemati iz Božjega usmiljenja.

»Da bi spregledal!«
Tudi letos je med spokornim bogoslužjem sveti oče pristopil k zakramentu spovedi ter nato spovedal nekaj vernikov. Berilu in psalmu je sledil odlomek iz Markovega evangelija, ki opisuje ozdravljenje slepega berača iz Jerihe. Homilijo je sveti oče začel z Bartimajevimi besedami: »"Da bi spregledal!" (Mr 10,51) To je prošnja, s katero se želimo danes obrniti na Gospoda. Da bi spregledali, po tem, ko so naši grehi povzročili, da nismo več videli dobrega ter nas odvrnili od lepote naše poklicanosti, da smo tako blodili daleč stran od cilja.«

Greh nas osiromaši in osami
Papež Frančišek je poudaril simbolično vrednost prebranega evangeljskega odlomka, saj se vsak od nas nahaja v Bartimajevi situaciji: njegova slepota ga je pripeljala do revščine, do življenja na robu družbe, do tega, da je bil v vsem odvisen od drugih. »Tudi greh ima tak učinek: osiromaši nas in osami. Gre za slepoto duha, ki prepreči, da bi videli bistveno, da bi usmerili pogled na ljubezen, ki da življenje; slepota nas počasi vodi, da se ustavljamo pri tem, kar je površinskega ter postanemo neobčutljivi za druge in za dobro. Koliko skušnjav ima moč, da zameglijo pogled srca in ga naredijo kratkovidnega! Kako lahko in zmotno je verjeti, da je življenje odvisno od tega, kar imamo, od uspeha ali občudovanja, ki smo ga deležni; da ekonomijo predstavljata samo dobiček in potrošnja; da morajo posameznikove želje prevladati nad družbeno odgovornostjo! Če gledamo zgolj lastni jaz, postanemo slepi, medli ter sklonjeni nad same sebe, brez veselja in brez svobode.«

Ko občutimo, da potrebujemo zveličanje, se začne ozdravljenje srca
Sveti oče je nato spomnil, da Jezus pride mimo. Pride mimo in ne gre naprej: »Evangelij pravi, da je obstal (v. 49). Srce vzdrhti, ker se zave, da ga gleda Luč; tista ljubezniva Luč, ki nas vabi, da ne bi bili zaprti v svoje temne slepote. Jezusova bližina nam da občutiti, da nam, kadar smo od Njega oddaljeni, manjka nekaj bistvenega. Da nam občutiti, da potrebujemo zveličanje, in to je začetek ozdravljenja srca. Ko želja, da bi bili ozdravljeni, postane srčna, vodi k molitvi, k močnemu in vztrajnemu vpitju na pomoč, kakor stori Bartimaj: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« (v. 47)

Ne dopustimo, da bi šel Gospod mimo
Nadalje je papež opozoril, da je tudi danes tako, kot beremo v Evangeliju, žal vedno kdo, ki se ne želi ustaviti; ki ne želi, da bi ga vznemirjal tisti, ki vpije zaradi svoje bolečine ter raje utiša in kara berača, ki ga nadleguje (prim. v. 48). To je skušnjava, da bi šli naprej, kakor da ni nič. Vendar pa na ta način ostanemo daleč stran od Gospoda in od njega oddaljimo tudi druge. »Prepoznajmo, da smo vsi berači Božje ljubezni in ne dopustimo, da bi šel Gospod mimo. "Bojim se Gospoda, ki gre mimo," je rekel sv. Avguštin: Bojim se, da bi ga pustil iti mimo.«

Odvrzimo tisto, kar nam daje gotovost in na kar smo navezani
»Izrazimo svojo najresničnejšo željo: "Da bi spregledal!" (v. 51) Ta jubilej Usmiljenja je ugoden čas, da sprejmemo Božjo prisotnost, da izkusimo njegovo ljubezen in se vrnemo k njemu z vsem srcem. Kakor Bartimaj tudi mi odvrzimo plašč in vstanimo (prim. v. 50): odvrzimo to, kar nam preprečuje, da bi bili urni na poti k Njemu, brez strahu, da bi pustili to, kar nam daje gotovost in na kar smo navezani; ne ostanimo v sedečem položaju, ponovno vstanimo, ponovno odkrijmo svojo duhovno postavo, pokonci! Dostojanstvo ljubljenih sinov, ki so pred Gospodom, da bi nas On pogledal v oči, nam odpustil in nas ponovno ustvaril. Morda je beseda, ki danes doseže naše srce, ista, kakor pri stvarjenju človeka: "Vstani!"«

Besede, namenjene predvsem duhovnikom
V nadaljevanju homilije je sveti oče posebej nagovoril duhovnike, ki so, po njegovih besedah, danes bolj kakor kdajkoli prej poklicani, da bi slišali morda skrit krik tistih, ki želijo srečati Gospoda. »Dolžni smo ponovno preveriti tiste drže, ki včasih ne pomagajo drugim, da bi se približali Jezusu; urnike in programe, ki ne pridejo naproti resničnim potrebam tistih, ki bi se lahko približali spovednici; zaradi naših togosti bi lahko Božja nežnost ostala daleč stran. Ne smemo tvegati, da bi onemogočili željo grešnika, da bi se spravil z Očetom, saj je sinova vrnitev domov tisto, kar Oče najbolj čaka. (prim. Lk 15,20-32).«

Poklicani, da bi vlivali pogum, podpirali in vodili k Jezusu
»Naj bodo naše besede besede apostolov, ki so ponavljajoč Jezusove besede, rekli Bartimaju: "Bodi pogumen, vstani, kliče te!" (v. 49) Poklicani smo, da bi vlivali pogum, podpirali in vodili k Jezusu. Naše poslanstvo je spremljanje, da bi bilo srečanje z Gospodom osebno, notranje, da bi se moglo srce iskreno in brez strahu odpreti Odrešeniku. Ne pozabimo: samo Bog je tisti, ki deluje v vsaki osebi. V Evangeliju je On tisti, ki se ustavi in vpraša po slepemu; On je tisti, ki naroči, naj ga pripeljejo k Njemu; On je tisti, ki ga posluša in ozdravi. Mi, pastirji, smo bili izbrani, da bi vzbudili željo po spreobrnjenju; da bi bili orodje, ki olajša srečanje, da bi iztegnili roko in dajali odvezo, da bi tako njegovo usmiljenje postalo vidno in dejavno. Naj vsak moški in ženska, ki se približa spovednici, najde očeta; naj najde očeta, ki ga pričakuje. Naj najde Očeta, ki odpušča.«

Kadar se približamo Jezusu, ponovno vidimo luč
Papež Frančišek je ob koncu spomnil na zaključne besede evangeljskega odlomka: »Bartimaj je "takoj spregledal in šel po poti za njim." (v. 52) Tudi mi, kadar se približamo Jezusu, ponovno vidimo luč, gledamo v prihodnost z zaupanjem, ponovno najdemo moč in pogum, da se odpravimo na pot. Saj "kdor veruje, vidi" (CD 138,1) in gre naprej z upanjem, ker ve, da je Gospod prisoten, ga podpira in vodi. Sledimo mu kakor zvesti apostoli, da bi mogli biti tisti, ki jih srečamo na naši poti, deležni veselja njegove ljubezni. In po Očetovem objemu, po Očetovem odpuščanju, praznujmo v svojem srcu: saj On praznuje!«