Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. postno nedeljo

Bogoslužje tretje postne nedelje nam predstavlja tematiko spreobrnjenja. V prvem berilu iz 2. Mojzesove knjige, je Mojzes, medtem ko je pasel čredo, videl goreč grm, ki pa ni zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je ta kraj svet. »Jaz sem Bog tvojega očeta«, je rekel glas, »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, in še dodal: »Jaz sem, ki sem!« (2Mz 6a.14). Bog se razodeva v življenju vsakega od nas na različne načine. Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, je potrebno približati se mu z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem. V nasprotnem primeru pa bomo nesposobni srečati ga ter vstopiti v občestvo z Njim. Kakor je zapisal apostol Pavel, je dogodek (godrnjanje Izraelskega ljudstva v puščavi) zapisan v svarilo. Spominja nas, da se Bog ne razodeva nadutim in lahkomiselnim, temveč tistemu, ki je pred Njim ubog in ponižen.

Besedilo iz Lukovega evangelija, ki je oznanjeno na tretjo postno nedeljo, prinaša Jezusov komentar dveh dogodkov iz kronike. Prvi je upor nekaterih Galilejcev, ki ga je Pilat zatrl v krvi. Drugi pa je, ko je se podrl eden od stolpov v Jeruzalemu in pod sabo pokopal osemnajst žrtev. To sta dva precej različna tragična dogodka. Prvega je povzročil človek, drugi pa se je zgodil. Po splošnem mnenju tistega časa, so ljudje mislili, da se je žrtvam zgodila ta nesreča zaradi njihove neke določene težke krivde.

Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga božja kazen, s to razlago povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde, je Jezus dejal: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,2-3). S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistiti lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na 'drugačen' način. Predvsem pomaga vnaprej opaziti zlo in razkrinkati njene grozeče nevarnosti. V vsakem primeru pa omogoči premagati zlo z dobroto, čeprav morda ne vedno na nivoju dejanj, ki so včasih neodvisni od naše volje, gotovo pa na duhovnem nivoju. Če povzamem: spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.

Dragi prijatelji, prosimo Sveto Marijo, naj nas spremlja na poti postnega časa, da se bo vsak kristjan vrnil s vsem svojim srcem k Gospodu. Naj podpira naš trden sklep odpovedati se zlu ter z vero sprejeti v svojem življenju Božjo voljo.