Papež med jutranjo homilijo: Izstopiti, da bi videli Lazarje pred svojimi vrati

VATIKAN (četrtek, 25. februar 2016, RV) – Sveti oče je homilijo med današnjo jutranjo mašo v Domu svete Marte oprl na evangeljski odlomek o bogatinu in ubogem Lazarju. Povabil je, naj »prosimo Gospoda za milost, da bi vedno videli Lazarje, ki so pred našimi vrati in trkajo na srce«.

Po kateri poti hodimo?
V današnjem evangeliju Jezus pripoveduje priliko o bogatem možu, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se vsak dan obilno gostil. Ni pa videl, da je pred njegovimi vrati bil siromak, prekrit z ranami, po imenu Lazar. Papež Frančišek je povabil, naj si zastavimo naslednje vprašanje: »Sem kristjan na poti laži ali pa sem kristjan na poti življenja, na poti dejanj?« Ta bogatin iz evangelija je poznal zapovedi, zagotovo je vsako soboto odhajal v sinagogo in enkrat na leto v tempelj. Imel je »določeno vero«.

O njem je papež takole govoril: »A bil je zaprt človek, zaprt v svoj mali svet, svet gostij, oblačil, puhlosti, prijateljev; človek, zaprt v milni mehurček puhlosti. Ni zmogel gledati onkraj, ampak samo svoj lastni svet. Ta človek se ni zavedal, kaj se dogaja zunaj njegovega zaprtega sveta. Ni razmišljal na primer o potrebah mnogih ljudi ali o spremljanju bolnikov; mislil je samo nase, na svoje bogastvo, na svoje dobro življenje – posvečal se je dobremu življenju.«

Lazar je Gospod, ki trka na vrata srca
Bogatin je po papeževih besedah bil »navidezni vernik«. Ni poznal nobene periferije, bil je zaprt vase. Niti periferije, ki je bila pred vrati njegove hiše, ni poznal. Hodil je po »poti laži«, kajti zanašal se je samo nase, na svoje stvari, ni se zanašal na Boga. Bil je človek, ki ni zapustil dediščine, ni zapustil življenja, kajti bil je zaprt samo vase. Zanimivo je, kot je opozoril papež, da je izgubil ime. Evangelij namreč ne pove njegovega imena, pravi samo, da je bil bogat mož. Kadar je tvoje ime samo pridevnik, je to zato, ker si izgubil bistvo, izgubil si moč. Kolikokrat bi osebe najraje imenovali s pridevniki in ne z imeni: ta je bogat, ta ima oblast, ta lahko vse stori , ta je duhovnik karierist, ta je škof karierist.

»A sprašujem se,« je nadaljeval papež in pri tem mislil na bogataša iz evangelija, »ali Bog, ki je Oče, ni bil usmiljen s tem človekom? Ali ni potrkal na njegovo srce in ga ganil? A bil je, bil je na vratih v osebi tistega Lazarja, ki pa je imel ime. Tisti Lazar, s svojimi potrebami in stiskami, s svojimi boleznimi, je bil ravno Gospod, ki je trkal na vrata, da bi bogataš odprl srce in bi usmiljenje lahko vstopilo. A ni videl, bil je zaprt; zanj na drugi strani vrat ni bilo ničesar.«

Da bi izstopili in videli Lazarje pred vrati
Sveti oče je izpostavil, da se nahajamo v postnem času in zato nam bo dobro delo, da se vprašamo, po kateri poti hodimo: »Sem na poti življenja ali na poti laži? Koliko zaprtosti imam še vedno v svojem srcu? Kje je moje veselje: v delovanju ali v govorjenju, v izstopanju iz mene samega, da bi šel naproti drugim in jim pomagal? Ali pa je moje veselje v tem, da imam vse urejeno, da sem zaprt vase?« Papež Frančišek je povabil, naj medtem, ko tako premišljujemo o svojem življenju, »prosimo Gospoda za milost, da bi vedno videli Lazarje, ki so pred našimi vrati, Lazarje, ki trkajo na srce; in da bi izstopili iz sebe z velikodušnostjo, z držo usmiljenja, da bo Božje usmiljenje lahko vstopilo v naše srce«.