P. Marko I. Rupnik: Usmiljenje in občestvo nista naše delo

VATIKAN (ponedeljek, 22. februar 2016, RV) – Današnji praznik sedež apostola Petra je zaznamoval jubilej rimske kurije, governatorata in ustanov, povezanih s Svetim sedežem. Še pred romanjem skozi sveta vrata in sveto mašo, ki jo je v baziliki sv. Petra daroval papež Frančišek, se je program začel z dnevno molitveno uro v dvorani Pavla VI. Molitvi je sledila meditacija p. Marka Ivana Rupnika, ki je bila posvečena temi usmiljenja v vsakdanjem življenju. Prisluhnil ji je tudi sveti oče.

Življenje je »odnosno tkivo«
P. Rupnik je izhajal iz besed krščanskega misleca Pavla Florenskega, da je življenje »odnosno tkivo«; kar pomeni, da se »življenje pretaka preko odnosov« in da »v življenju odnosov človek razkriva svojo vsebino«. Pri tem obstajata dve možnosti: posameznik (individuum) razodeva samega sebe, oseba (persona) pa razodeva Drugega. V obličju kristjana vedno obstaja še eno obličje.

Kraj spoznavanja osebe je zgodovina. To velja tako za človeka, kot za Boga. Vse od prvih strani Svetega pisma beremo o Bogu, ki se napoti po sledeh človeka. Bog je edini, ki lahko premaga razdaljo, ki ločuje padlega človeka, grešnika, od živega Boga. Človek sam te razdalje – greha in smrti – ne more prekoračiti. Ta sposobnost Boga, da nas doseže, je njegova »identiteta«. To je usmiljenje. O tem med drugim govori podoba, ki jo prikazuje logo svetega leta.

Usmiljenje in občestvo nista naše delo
Usmiljenje je kakor občestvo. V ozkem pomenu besede »je občestvo le življenje Boga in Usmiljenje le ime Boga«. Človek teh dveh stvari ne more ne iznajti ne narediti. Razen, kadar ga doseže usmiljenje in postane soudeležen v daru življenja, ki je občestvo. Usmiljenje in občestvo nista naše delo. Lahko ju le razodevamo. Človek postane »kraj razodevanja usmiljenja«, ko začne živeti v skladu z Božjim življenjem. To pa pomeni »vključujoč drugega«.

Vinska trta in vinogradnik: Le Oče ve, kako obrezati
Kako človek torej lahko razodeva svojo pravo vsebino, je p. Rupnik pojasnil na osnovi nekaj svetopisemskih odlomkov. Odlomek o vinski trti in vinogradniku (Jn 15) na primer govori, kako je, da bi obrodili sad, potrebno ostati v Kristusu. Tisti, ki trto obrezuje, pa je vinogradnik, Oče, ne mi sami. Obrezovati je mogoče na dva načina. Prvi je rezanje vej, kar je zelo delikatno, saj nekdo, ki se na to ne spozna, trto lahko uniči. Drugi način je še bolj delikaten, saj se zgodi v trenutku, ko je na mladikah že mogoče zaslutiti grozde. Nekatere od teh vinogradnik odreže. Evangelist Janez za to uporabi besedo »očistiti«, ne »obrezati«. Na ta način bo namreč sadov več. Toda le vinogradnik, to je Oče, ve, kateri sadovi so tisti pravi, ki jih mora neka oseba obroditi. Kajti »sad vinske trte ni grozd, temveč vino«. In vinogradnik ve, kako obrezati, da bo grozdje, ki ostane, prineslo najboljše in tudi več vina.

Nadalje je pomembno, da se človek ne ustavi na prvi stopnji življenja. Potreben je prehod skozi stiskalnico. Ljubezen mora dozoreti na velikonočen način, sicer ne prinese sadu. Zanimivo je tudi, je še dodal p. Rupnik, da les vinske trte ne služi prav ničemur, razen pridelavi vina. Ko Kristus govori o tem lesu, se nanaša na človeštvo. Če človeštvo ni prepojeno »s sinovskim življenjem«, konča tragično. »Človek je človek samo, če je Kristusov.« Če se preko naše človeške narave ne pretaka neko osebno, sinovsko vodilo, če življenje nima izvira v Očetu, se lahko povzdigujemo z mnogimi deli, a »zadnja postaja bosta grob in črvi«. Če pa se nasprotno preko nas pretaka to Božje življenje, je človek sposoben obroditi sad, ki ostane; sposoben je svoje delo oviti v ljubezen, ki ostaja v večnosti, saj se vrne k Očetu. Kar človek lahko razodeva, je torej njegova »Božja človeškost v Kristusu«.

Kana Galilejska: Nevarnost moralistične religije, ki je izsušena
Videti to »lepo vsebino Božje človeškosti« nam pomaga tudi svetopisemski odlomek (Jn 2), ki opisuje svatbo v Kani Galilejski. Ta nas opozarja na nevarnost »moralistične religije, ki je izsušena«. Ko Marija reče, da nimajo več vina, pomeni, da nimajo več »smisla življenja«. Odnos med Bogom in človekom je utemeljen na ljubezni. Gre za sinovski odnos med Bogom, ki je Oče, in nami, ki se nam je v Kristusu odprla pot sinovstva, po kateri lahko resnično postanemo Božji sinovi. In sicer ne z osvojitvijo, ne z naporom, ampak s sprejemanjem. Tisti, ki ga sprejmejo, prejmejo moč, da postanejo Božji sinovi.

Bogati mladenič: Vera je sprejem novega življenja
P. Rupnik je v nadaljevanju omenil še odlomek o bogatem mladeniču, ki priteče k Jezusu in ga vpraša, kako naj si zasluži večno življenje (Mr 10). Tudi ta opozarja na propad religije kot skupka verskih praks, nauka, zapovedi, vaj, ki naj bi jih človek opravil, da bi priklical nase Božjo naklonjenost, da bi osvojil neko nagrado, brez česar bi bil kaznovan. A vemo, da nas je Kristus prišel odrešit ravno tega. Odnos z Bogom je zastonjski. Postaviti v središče moje prizadevanje, dobiček, osvojitev in zasluge, zaradi katerih naj bi nato nekaj dobili v zameno, je skušnjava. Vera je »sprejem novega življenja« in ne preprosta zavzetost za verske prakse. Hudič v Cerkev vstopa ravno s spodbujanjem, da »moramo nekaj narediti«. Tak človek lahko razodeva svojo popolnost, lahko je formalno brezhiben, toda »razodeva le samega sebe«. Manjka mu nekaj temeljnega: ne more razodevati »življenja kot občestva, kot vključevanja drugega«.

Novi človek se mora ponovno roditi
Krščanstva ni moč razumeti kot nadomestilo nekega poganskega verstva, kot da bi Kristusa postavili na mesto nekega drugega boga. Novi človek ne predstavlja malo popravljenega človeka. Novi človek se mora ponovno roditi. Postati mora sinovski. In da bi bil lahko sinovski, te mora nekdo roditi. »Naša vera je sprejem življenja.« Naloga Cerkve je pokazati milost, dobroto, katerih naslovljenci smo. Svetu mora pokazati, kaj je Bog naredil iz nas, kaj naredi Bog, kadar se pretaka preko človeštva. Za vsako kurijo obstaja tveganje, da privzame poldržavni značaj. Ta skušnjava pa v središče postavi institucijo in posameznika, ki je v funkciji nečesa. A ker posameznik ne more razodeti drugega kot samega sebe, se odprejo vrata za vse patologije sveta. Krščanstva ne smemo živeti kot individualno resničnost. Krščanstvo ne more obljubiti neke idealne popolnosti, lahko pa obljubi večno življenje v občestvu, v Kristusovem telesu.

Vladimir Solovljev je govoril, da je popolnost Cerkve v organizaciji. To pomeni, da Cerkev v svet lahko prinese preobrazbo družbe, ker življenje organizira v skladu s trinitarno sinergijo. Gre za način strukturiranja, vladanja, vodenja, upravljanja, ki je »občestven, vključujoč«, in ki je »razodevanje resničnosti, ki je globlja«. Za Cerkvijo, ki je sposobna, se ne bo nihče nikoli napotil. Pač pa se bo napotil za lepo Cerkvijo, ki v sebi, v svojih gestah, dejanjih in besedah kaže drugega, Sina, in še več – Očeta, ker nas giblje Sveti Duh, ki je življenje v občestvu. Lepo je, je zaključil p. Rupnik, kadar je v kuriji moč najti osebe, ki so svobodne, osvobojene same sebe, razpoložljive, velikodušne.