Papež pri maši s staroselci: Današnji svet vas potrebuje

SAN CRISTÓBAL (ponedeljek, 15. februar 2016) – Četrti dan apostolskega obiska je papež Frančišek iz Mehiškega zveznega okrožja odšel v zvezno državo Chiapas na jugu države. Gre za področje, kjer prebiva največ mehiških staroselskih skupnosti. Dopoldan je sveti oče v mestu San Cristóbal daroval sveto mašo, katere se je udeležilo okoli 100.000 vernikov, večinoma je šlo za pripadnike avtohtonih skupnosti. Bogoslužje je potekalo v španskem jeziku, berila in prošnje pa so bila prvič v zgodovini tudi v treh indijanskih jezikih: ch'ol, tzotsil in tzeltal. Med sveto mašo je namreč papež Frančišek razglasil dekret, s katerim dovoljuje uporabo staroselskih jezikov med liturgijo.

Homilijo je sveti oče začel z besedami iz današnjega psalma, ki so ga prebrali v jeziku tzosil: »"Gospodova postava je popolna, poživlja dušo." (Ps 19,8) Ta Gospodova postava je popolna; psalmist našteje vse tisto, kar ta postava stori v človeku, ki jo posluša in ji sledi: poživlja dušo, nevednega dela modrega, razveseljuje srce, je luč, ki razsvetljuje pot (prim. Ps 19,8-9).«

To je postava, ki jo je izraelsko ljudstvo prejelo po Mojzesovi roki; postava, ki naj bi pomagala Božjemu ljudstvu živeti v svobodi, v katero je bilo poklicano. Postava, ki naj bi razsvetljevala njihove korake ter spremljala romanje Njegovega ljudstva. Ljudstva, ki je izkusilo sužnost in zatiranje faraona; ki je izkusilo trpljenje in trpinčenje, dokler Bog ni rekel: "Dovolj!", dokler Bog ni rekel: "Ne več." Videl sem bridkost, slišal sem vpitje, spoznal sem njihovo tesnobo (prim. 2Mz 3,9). In tam se razodene obličje našega Boga, obličje Očeta, ki trpi zaradi bolečine, trpinčenja, krivice v življenju njegovih otrok. Njegova Beseda, njegova postava je postajala znamenje svobode, veselja, modrosti in luči. Izkušnja, resničnost, ki najde odmev v tistem izrazu, ki se rodi iz modrosti, ki so jo v vaših pokrajinah gojili že v daljni preteklosti.« Pri tem je sveti oče citiral odlomek iz svete knjige majevske civilizacije, Popol Vuh: »"Zarja je nepričakovano dosegla vse zbrane rodove. Sonce je nemudoma ozdravilo obličje zemlje." (33) Zarja je dosegla ljudstva, ki so večkrat hodila v različnih sencah zgodovine.«

»V tem izrazu je hrepenenje, da bi živeli v svobodi, hrepenenje, ki ima okus po obljubljeni deželi, kjer ni prostora za zatiranje, trpinčenje in propadanje. V srcu človeka in v spominu mnogih naših narodov je zapisano hrepenenje po zemlji, po času, v katerem bo bratstvo preseglo prezir, solidarnost premagala nepravičnost, mir pa bo izbrisal nasilje.«

V nadaljevanju homilije je papež Frančišek spomnil, da ni dejstvo zgolj to, da Oče deli to hrepenenje z nami, ampak je On sam tisti, ki ga je zbudil in ga prebuja podarjajoč nam svojega Sina Jezusa Kristusa. »V Njem najdemo solidarnost Očeta, ki hodi poleg nas. V Njem vidimo, kako tista popolna postava postane meso, postane obličje, postane zgodovina, da bi spremljal in podpiral svoje Ljudstvo; postane Pot, Resnica, postane Življenje, zato da sence ne bi imele zadnje besede ter bi zarja še naprej prihajala nad življenje njegovih otrok.«

Sveti oče je nato spomnil, da se je želelo to hrepenenje utišati in izbrisati na različne oblike in načine. »Na mnoge načine so nam želeli omrtvičiti dušo, domišljali so si, da bodo otopili življenje naših otrok in mladih z izmišljotinami, da se nič ne more spremeniti ali da sanje niso mogoče. Pred temi oblikami zna tudi stvarstvo povzidgniti svoj glas:"Ta sestra protestira zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog položil vanjo. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, pooblaščeni za njeno ropanje. Nasilje, ki tli v človeškem, od greha ranjenem srcu, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži tudi naša izčrpana in opustošena zemlja, ki 'skupno zdihuje in trpi porodne bolečine' (Rim 8,22)."« (Laudato si, 2)

»Okoljski izziv, ki ga živimo, in njegove korenine zadevajo nas vse ter nas sprašujejo. Pred eno največjih ekoloških kriz v zgodovini se ne moremo več delati, kot da ni nič. Glede tega nas vi lahko veliko naučite. Vaša ljudstva, kot so prepoznali škofje Latinske Amerike, znajo živeti v harmoniji z naravo, ki jo spoštujejo kot "vir hrane, skupni dom in oltar človeške razdelitve" (Dokument iz Aparecide, 472). Vendar pa so bila vaša ljudstva mnogokrat na sistematičen in strukturalen način nerazumljena in izključena iz družbe. Nekateri so imeli njihove vrednote, kulturo in navade za manj vredne. Drugi so jim, zapeljani zaradi oblasti, denarja in zakonov trga odvzeli njihovo zemljo ali vanjo posegali na načine, ki so jo onesnaževali. Kako žalostno! Kako dobro nam bi delo spraševanje vesti in da bi se naučili reči: odpusti! Odpustite, bratje! Današnji svet, oropan zaradi kulture odmetavanja, vas potrebuje!«

»Za mlade današnjega časa, ki so izpostavljeni kulturi, ki poskuša odpraviti vse kulturno bogastvo in značilnosti, hrepeneč po homogenem svetu, je nujno, da se ne izgubi modrost njihovih prednikov. Današnji svet, ujet v pragmatizem, se mora ponovno naučiti vrednote zastonjskosti!«

»Obhajamo gotovost, da nas "Stvarnik ne zapušča, v svojem načrtu ljubezni ne dviga rok nad nami in se ne kesa nad tem, da nas je ustvaril." (Laudato si, 13) Obhajamo to, da Jezus Kristus še naprej umira in vstaja v vsakem dejanju, ki ga storimo najmanjšemu od njegovih bratov. Opogumimo se, da bi bili še naprej priče njegovega trpljenja, njegovega vstajenja, da bi se v nas utelesile besede: "Gospodova postava je popolna, poživlja dušo."«