Papež pri Devici Mariji iz Guadalupeja: Kaj nisem tvoja mati? Nisem tukaj?

GUADALUPE (nedelja, 14. februar 2016, RV) – Sobotni dan se je za papeža Frančiška sklenil z romanjem k Devici Mariji iz Guadalupeja. V Marijini baziliki na hribu Tepeyac v mehiškem glavnem mestu Ciudád de México je daroval sveto mašo. Med homilijo je razložil evangeljski odlomek, ki opisuje, kako je Marija obiskala sorodnico Elizabeto: »Brez obotavljanja, brez pomislekov ali počasnosti gre, da bi spremljala svojo sorodnico, ki je bila v zadnjih mesecih nosečnosti.«

Marija: 'da' predanosti Bogu in 'da' predanosti bratom
Srečanje z angelom Marije ni ustavilo. Ni se počutila privilegirano ali dolžno ločiti se od življenja svojih domačih. Nasprotno, spodbudilo je držo, po kateri se bomo Marije vedno spominjali: »Je ženska 'da-ja'; to je 'da' predanosti Bogu in istočasno 'da' predanosti svojim bratom.« Marija, ženska 'da-ja', pa je obiskala tudi prebivalce te ameriške dežele, je spomnil sveti oče, in sicer v osebi Indijanca sv. Juan Diega. Tako kot se je gibala po poteh Judeje in Galileje, je prispela tudi na Tepeyac. Tako kot je med nosečnostjo spremljala Elizabeto, je spremljala in spremlja tudi »nosečnost« blagoslovljene mehiške zemlje. In tako kot se je pokazala malemu Juanitu, se še vedno kaže tudi vsem nam, zlasti tistim, ki tako kot on čutijo, da »niso vredni nič«. Papež je poudaril, da ta posebna, prednostna izbira ni bila proti nikomur, temveč v prid vseh. Mali Indijanec Juan je postal »glasnik, povsem vreden zaupanja«.

Ob tisti zori …
Ob tisti zori decembra 1531 se je zgodil prvi čudež. V tistem srečanju ob zori je Bog prebudil upanje svojega sina Juana in celega svojega naroda. »Ob tisti zori je Bog prebudil in prebuja upanje najmanjših, trpečih, beguncev in odrinjenih na rob, vseh tistih, ki čutijo, da nimajo spodobnega mesta v teh deželah. Ob tisti zori se je Bog približal in se približuje trpečemu, toda odpornemu srcu mnogih mater, očetov, starih staršev, ki so videli oditi svoje otroke, ki so jih videli izgubljene ali celo razparane zaradi kriminala.« Juanito, ki je ob tisti zori izkusil, kaj je upanje in kaj je Božje usmiljenje, je bil izbran, da bi nadzoroval, skrbel, varoval in spodbujal gradnjo Marijinega svetišča. Večkrat je Devici dejal, da ni primerna oseba za to in da naj izbere nekoga drugega. A Marija mu je z odločnostjo, ki se rodi iz usmiljenega srca Očeta, odvrnila, da ne in da bo njen glasnik on.

Božje svetišče je življenje njegovih otrok
Tako je prišla na plan jasna podoba ljubezni in pravičnosti. V izgradnji tistega drugega svetišča, svetišča življenja, svetišča naših skupnosti, družb in kultur, ne more nihče ostati zunaj: »Vsi smo potrebni, predvsem tisti, ki običajno ne štejejo, ker 'niso kos okoliščinam' ali ne 'doprinesejo potrebnega kapitala' za gradnjo le-teh. Božje svetišče je življenje njegovih otrok, vseh in v vseh pogojih, še posebej mladih brez prihodnosti, izpostavljenih neštetim bolečim in tveganim situacijam, in ostarelih brez priznanja, pozabljenih na mnogih koncih. Božje svetišče so naše družine, ki potrebujejo le minimalno, kar je nujno, da se oblikujejo in vzdržujejo. Božje svetišče je obličje mnogih, ki jih srečujemo na naši poti …«

Kaj lahko dam jaz?
Sveti oče je v baziliki Device Marije iz Guadalupeja nato dejal, da sem nam v tem svetišču lahko zgodi enako, kot se je zgodilo Juan Diegu. Ko gledamo Mater, izhajajoč iz naših bolečin, strahov, bridkosti, žalosti, ji lahko rečemo: »Kaj lahko dam jaz, ki nisem izobražena oseba?« Poglejmo jo z očmi, ki govorijo o vseh situacijah, ki nam jemljejo moč, ki nam dajejo čutiti, da za upanje, spremembo ali preoblikovanje ni upanja. Dobro nam bo délo nekaj tišine, med katero jo lahko v miru gledamo in ji rečemo: »Preprosto gledati te – Mati -, ko je odprt samo pogled; gledati te vso, ne da bi ti kaj rekli, in reči ti vse, nemo in spoštljivo. Ne skaliti diha tvojega obličja; le zibati mojo samoto, oskrunjeno v tvojih ljubečih očeh Matere in v gnezdu tvoje prosojne zemlje. Ure minevajo; udarci odpadkov življenja in smrti grizejo nespametne ljudi. Gledati te, Mati; preprosto opazovati te, s srcem, ki ga je utišala tvoja nežnost, tvoja tihota, čista kakor lilije« (liturgična himna).

Kaj nisem tukaj jaz, ki imam čast biti tvoja mati?
Ko tako ostajamo in jo kontempliramo, slišimo, kako nam ponavlja: »Kaj je, moj otrok, najmanjši od vseh? Kaj žalosti tvoje srce? Kaj nisem tukaj jaz, ki imam čast biti tvoja mati?« Marija nam pravi, da ima »čast« biti naša mati. To nam daje gotovost, da solze trpečih niso jalove. So tiha molitev, ki se dviguje v nebo in vedno najde svoj prostor pod Marijinim plaščem. V njej in z njo Bog postane brat in sopotnik, z nami nosi križe, da nas naše bolečine ne bi potolkle.

Pojdi gradit moje svetišče, pomagaj mi poživiti življenje mojih otrok, tvojih bratov
»Kaj nisem tvoja mati? Nisem tukaj? Ne pusti se premagati tvojim bolečinam, tvoji žalosti – nam pravi.« Tudi danes nam pravi, naj bomo njeni glasniki, njeni poslanci, da bi gradili mnoga nova svetišča, spremljali mnoga življenja, posušili mnoge solze. Dovolj je hoditi po ulicah tvoje četrti, tvoje skupnosti, tvoje župnije; povzdigniti svetišča tako, da deliš veselje, ker veš, da nismo sami, da je ona z nami. »Bodi moj glasnik – nam pravi – tako, da daješ jesti lačnim, piti žejnim, daješ mesto revežem, da oblačiš nagega in obiščeš bolnega. Priskoči na pomoč jetnikom, odpusti tistemu, ki te je prizadel, potolaži žalostnega, bodi potrpežljiv z drugimi in, predvsem, prosi in moli našega Boga. Kaj nisem tvoja mati? Nisem tukaj? – nam še pravi Marija. Pojdi gradit moje svetišče, pomagaj mi poživiti življenje mojih otrok, tvojih bratov.«

Guadalupska himna