Papež med mašo v Ecatepecu: Kristusove skušnjave so skušnjave vsakega kristjana

ECATEPEC (nedelja, 14. februar 2016, RV) – Papež Frančišek, ki se od petka mudi v Mehiki na svojem 12. apostolskem potovanju, današnjo nedeljo preživlja v mestu Ecatepec, približno 20 kilometrov oddaljenem od prestolnice Ciudád de México. Ob 11.30 po krajevnem času (18.30 po našem) se je na odprtem prostoru pred tamkajšnjim študijskim centrom začela sveta maša. Udeležilo se je je 300.000 ljudi. Papež je med homilijo govoril o Kristusovih skušnjavah, ki so tudi skušnjave vsakega kristjana. Postni čas pa je čas, da razkrinkamo te skušnjave, ki hočejo uničiti veselje in svežino evangelija.

Postni čas – obnovimo veselje in upanje
Na pepelnično sredo se je začel postni čas, ko nas Cerkev vabi, da se pripravimo na praznovanje pomembnega praznika velike noči. To je po papeževih besedah poseben čas, da se spomnimo daru svojega krsta, ko smo postali Božji otroci. Cerkev nas vabi, da oživimo ta poklonjeni dar in ga ne pustimo pozabi, kakor da je nek spomin iz preteklosti. »Ta postni čas je pravi trenutek, da obnovimo veselje in upanje, ki nastaneta, kadar se čutimo kakor ljubljeni otroci Očeta. Ta Oče, ki nas čaka, da bi nam odvzel obleke utrujenosti, apatičnosti, brezupnosti ter nas oblekel v dostojanstvo, ki ga samo pravi oče in prava mati lahko dasta svojim otrokom, v obleke, ki izvirajo iz nežnosti in ljubezni,« je zatrdil Frančišek.

»Naš Oče je Oče velike družine, je Oče naš,« je nadaljeval papež. Vé, kaj pomeni ljubezen, a ne zna rojevati in ustvarjati »edincev«. Je Bog, ki vé, kaj je družina, bratstvo, razlomljeni in razdeljeni kruh. Je Bog Očenaša, torej »Oče naš«, ne »oče moj« ali pa »očim vaš«.

V vsakem od nas so ugnezdene in živijo tiste sanje Boga, ki jih obhajamo vsako veliko noč, pri vsaki evharistiji: da smo otroci Boga. Sanje, ki so jih skozi zgodovino živeli mnogi naši bratje in sestre. Sanje, ki so bile izpričane s krvjo mnogih mučencev včeraj in danes.

Čas spreobrnjenja – priznati dostojanstvo
Postni čas je čas spreobrnjenja, kajti imam vsakodnevno izkušnjo, kako so sanje vedno ogrožene s strani »očeta laži«, ki nas hoče ločiti, ko ustvarja razdeljeno in konfliktno družbo; družbo nekaterih in za nekatere. »Koliko krat izkusimo v svojem mesu ali v svoji družini, v družinah prijateljev ali sosedov, bolečino, ki nastane zato, ker ni priznano tisto dostojanstvo, ki ga vsi nosimo v sebi. Koliko krat smo morali jokati in se kesati, ker smo se zavedli, da nismo priznali tega dostojanstva v drugih. Koliko krat – in to pravim z bolečino – smo slepi in neobčutljivi pred manjkajočim priznanjem svojega dostojanstva in dostojanstva drugih.«

Čas, da razkrinkamo tri velike skušnjave
Postni čas je čas, da uredimo čute, odpremo oči pred mnogimi krivicami, ki neposredno napadajo sanje in načrt Boga. Je čas, da »razkrinkamo tri velike skušnjave, ki razbijajo, ločujejo podobo, ki jo je Bog želel oblikovati«, je poudaril papež Frančišek. »To so tri Kristusove skušnjave … Tri skušnjave kristjana, ki hočejo uničiti resnico, h kateri smo bili poklicani. Tri skušnjave, ki hočejo propad in da mi propademo.«

Prva skušnjava: bogastvo. Prilastiti si dobrine, ki so bile dane za vse, a jih koristim samo zase ali za »moje«. To pomeni priskrbeti si kruh s trudom nekoga drugega ali celo z življenjem drugih. Tisto bogastvo, kjer ima kruh okus po bolečini, bridkosti, trpljenju. To je kruh, ki ga pokvarjena družina ali družba daje svojim otrokom.

Druga skušnjava: nečimrnost. Iskanje prestiža, ki sloni na stalnem izključevanju tistih, ki »niso nič«. Razjarjeno iskanje tistih »pet minut slave«, ki ne odpušča »slave« drugih.

Tretja skušnjava: nadutost. Postaviti se na raven superiornosti kakršne koli vrste, misliti, da nisem del »življenja navadnih smrtnikov«, ter vsak dan moliti: »Hvala, Gospod, da me nisi naredil kakor njih.«

»Tri Kristusove skušnjave,« je ponovil papež Frančišek. »Tri skušnjave, s katerimi se kristjan vsak dan sooča. Tri skušnjave, ki hočejo razvrednotiti, uničiti in odtrgati veselje in svežino evangelija; ki nas zapirajo v krog razdejanja in greha.«

Bog, ki ima ime: usmiljenje
Dobro se je torej vprašati: Do katere točke se zavedamo teh skušnjav v sebi? Do katere točke smo se navadili na življenjski slog, ki misli, da sta v bogastvu, nečimrnosti in nadutosti izvir in moč življenja? Do katere točke verjamemo, da so naša skrb za drugega, naša zaskrbljenost in skrb za kruh, dobro ime in dostojanstvo drugih vir veselja in upanja?

Izbrali smo Jezusa in ne demona. Hočemo slediti Njegovim sledem, a vemo, da ni lahko. Vemo, kaj pomeni biti zapeljani z denarjem, slavo in močjo. Zato nam Cerkev daje ta čas, vabi nas k spreobrnjenju z eno samo gotovostjo: On nas čaka in hoče ozdraviti naše srce od vsega tistega, kar ga uničuje. »To je Bog, ki ima ime: usmiljenje. Njegovo ime je naše bogastvo, Njegovo ime je naša slava, Njegovo ime je naša moč,« je poudaril papež in vernike povabil, da so skupaj ponovili psalmistove besede: »Moj Bog, ki vanj zaupam.«

Sveti oče je homilijo sklenil z besedami, da bi pri tej evharistiji v Ecatepecu Sveti Duh v vseh obnovil gotovost, da je Njegovo ime usmiljenje, in bi vsi vsak dan izkusili, da evangelij napolnjuje srce in celotno življenje tistih, ki se srečujejo z Jezusom in ki se zavedajo, da se z Njim in v Njem vedno rojeva in oživlja veselje.