5Mz 26,4-10
Duhovnik naj vzame koš iz tvoje roke in ga postavi pred oltar Gospoda, tvojega Boga.
Potem spregovôri in reci pred Gospodom, svojim Bogom: »Moj oče je bil blodeč Aramejec.
Šel je v Egipt in je tam z malo ljudmi tujčeval. Tam pa je nastal iz njega velik,
močan in številen narod. Toda Egipčani so hudo ravnali z nami, stiskali so nas in
nam nalagali težko tlako. In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je
slišal naš glas in videl našo bedo, trpljenje in stisko. Gospod nas je izpeljal iz
Egipta z močno roko in z iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, znamenji in čudeži.
Pripeljal nas je v ta kraj in nam dal to deželo, v kateri se cedita mleko in med.
In zdaj, glej, prinašam prvine sadov zemlje, ki si mi jo dal, Gospod.« Tako postavi
koš pred Gospoda, svojega Boga, in padi na kolena pred Gospodom, svojim Bogom!
Rim 10,8-13
Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda
vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in
boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč
verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo
deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč
razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.
In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.
Lk 4,1-13
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil po puščavi štirideset
dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so ti dnevi minili, je postal
lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus
mu je odgovoril: »Zapisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič
povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso
to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej
mene počastiš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril in rekel: »Zapisano je: Gospoda,
svojega Boga, počasti in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem,
ga postavil na rob templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti
zapisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, naj te obvarujejo in: Na rokah te
bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Rečeno
je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami,
se je umaknil od njega do določenega časa.
Razlaga cerkvenih očetov
Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo
človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je
Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti
od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da
bi jo rešil. Sv. Ambrož pravi: »V tej pripovedi je mogoče prepoznati podobo Adama
in spomin na Genezo, saj je bil Adam izgnan iz raja v puščavo, medtem ko gre Kristus,
novi Adam v puščavo po nas, da bi nas izpeljal iz puščave skušnjav ter nas ponovno
povedel v raj.«
Origen pravi: »Prva skušnjava skuša vpeljati Jezusa v greh požrešnosti, ki je pogubil prvega Adama. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da je »prvi Adam padel zato, ker je jedel prepovedano hrano, medtem ko je Jezus zmagal, ker ni jedel hrane, s katero ga je Satan skušal v trenutku velike lakote po štirideset dnevnem postu.« Sv. Ambrož dodaja: »Jezus učlovečeni Božji Sin, Beseda Boga je kruh življenja, ki prihaja iz nebes in bo hranil svoje ljudstvo s kruhom, s samim seboj in je premagal Satana s tem nebeškim kruhom, torej Božjo besedo.«
O drugi skušnjavi Origen pravi: »Kraljestva, ki jih je Satan v trenutku pokazal Jezusu, niso kraljestva kakor rimsko ali perzijsko, temveč Satanova nadvlada nad svetom.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da si je »Satan s prevaro pridobil ta svet, toda sedaj je prišel Kristus, ki ga bo s pokorščino, trpljenjem in smrtjo ponovno pripeljal pod svojo oblast.«
Sv. Efrem Sirski pravi, da je »Satan v zadnji skušnjavi spremenil taktiko, a je Jezus kljub temu ostal zvest samemu sebi in svoji nespremenljivi naravi.« Origen pravi, da se »psalm obrača na vse pravične, katerim je Kristus dal oblast hoditi po kačah in škorpijonih, kot je to Gospod obljubil dvainsedemdesetim.«
Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem.
Misli Benedikta XVI.
Jezusa je namreč, potem ko je bil 'umeščen' kot Mesija, 'Maziljen'
po Svetem Duhu med krstom v Jordanu, isti Duh odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal.
Na začetku svojega javnega delovanja je moral Jezus razkrinkati ter zavrniti lažne
podobe o Mesiju, ki mu jih je skušnjavec predlagal. Te skušnjave pa so tudi napačne
podobe o človeku, ki v vsakem obdobju zalezujejo vest tako, da se preoblečejo v koristne
in učinkovite, celo dobre predloge. Osnovni namen teh skušnjav je vedno, da bi uporabili
Boga za lastne koristi in tako dali prednost uspehu ali materialnim dobrinam. Skušnjavec
je prevarant, saj ne sili naravnost v zlo, ampak v lažno dobro in nas prepriča, da
sta pravi resničnosti moč in to, kar zadovolji osnovne potrebe. Na ta način postane
Bog drugoten, postane sredstvo in končno neresničen, nič več ne velja, izgine. Konec
koncev gre v skušnjavah za vero, saj gre za Boga. V odločilnih trenutkih življenja,
no, če dobro pogledamo, v vsakem trenutku, smo na križišču: želimo hoditi za jazom
ali za Bogom? Za osebno koristjo ali za resničnim Dobrim, tem kar je resnično dobro?
All the contents on this site are copyrighted ©. |