Duhovne misli Benedikta XVI. za 1. postno nedeljo

Na pepelnično sredo smo začeli štirideset dnevni postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje velike noči. To je čas posebnega prizadevanja na naši duhovni poti. Število štirideset se večkrat pojavi v Svetem pismu. Štirideset pa je bilo tudi dni poti preroka Elija do Božje gore Horeb, kakor tudi obdobje, ki ga je Jezus preživel v puščavi, preden je začel z javnim življenjem in kraj, kjer ga je hudič skušal.

Jezus je torej šel v puščavo, kjer ga je napadla skušnjava, da bi zapustil pot, ki jo je nakazal Oče in šel po drugih lažjih, svetnih poteh (prim. Lk 4,1-13). S tem si je naložil naše skušnjave, nosil našo bedo, da bi premagal hudiča in nam odprl pot k Bogu, pot spreobrnitve.

Razmišljati o skušnjavah, katerim je bil podvržen Jezus v puščavi, je povabilo za vsakega od nas, da odgovorimo na temeljno vprašanje: kaj je tisto, kar je res vredno v mojem življenju? V prvi skušnjavi je hudič predlagal Jezusu, naj spremeni kamen v kruh, da bi potešil lakoto. Jezus je odvrnil, da človek živi tudi od kruha, a ne samo od kruha, saj brez odgovora na lakoto po resnici, po Bogu, se človek ne more rešiti (prim. vv. 3-4). V drugi skušnjavi je hudič Jezusu predlagal pot oblasti. Peljal ga je na višino in mu ponudil nadvlado nad svetom. Toda to ni Božja pot; Jezusu je popolnoma jasno, da ne rešuje sveta svetna moč, temveč moč križa, ponižnosti, ljubezni (vv. 5-8). V tretji skušnjavi, hudič predlaga Jezusu, da se z roba templja vrže dol, saj ga bo Bog po svojih angelih rešil. To pa pomeni, da bi storil nekaj senzacionalnega in s tem preizkušal Boga. Jezusov odgovor je, da Bog ni nekdo, kateremu bi postavljali svoje pogoje, saj je Gospod vsega (prim. vv. 9-12). V čem je bistvo teh treh skušnjav, ki jih je Jezus prestal? Predvsem je predlog, da se strumentalizira Boga, da se ga uporablja za lastne interese, za lastno slavo in uspeh. Gre za to, da bi sebe postavili na mesto Boga, ga odstranili iz lastnega bivanja in ga naredili odvečnega. Vsak se mora torej vprašati: kakšno mesto ima Bog v mojem življenju? Je On Gospod ali sem jaz?

V tem postnem času, med Letom vere, obnovimo svoje prizadevanje na poti spreobrnjenja, da premagamo težnjo po zapiranju vase in naredimo prostor za Boga tako, da bomo na vsakodnevno resničnost gledali z njegovimi očmi. Izbira med zapiranjem v lastno sebičnost in odprtostjo za ljubezen do Boga in bližnjega, lahko rečemo je ista, kot izbira pri skušnjavah, ki jih je imel Jezus. Izbira med človeško oblastjo in ljubeznijo križa, med odrešenjem kot blagostanjem in odrešenjem kot Božjim delom, kateremu damo v našem življenju prvenstvo. Spreobrniti se, pomeni, da ne iščemo več lastnega uspeha, ugleda, položaja, ampak, da nam vsak dan majhne stvari, resnica, vera v Boga ter ljubezen, postanejo nekaj najpomembnejšega.

Nagovor med opoldansko molitvijo 17. februarja 2013
V sredo smo s tradicionalnim obredom pepeljenja vstopili v postni čas, čas med katerem se s spreobrnjenjem in pokoro pripravljamo na veliko noč. Cerkev, ki je mati in učiteljica, kliče vse svoje člane, da se prenovijo v duhu in se ponovno odločno usmerijo k Bogu in tako odpovejo napuhu ter sebičnosti, da bi živeli v ljubezni. V tem Letu vere je postni čas ugoden čas ponovnega odkritja vere v Boga, kot osnovnega vodila našega življenja in življenja Cerkve. To pa vedno prinaša spopad, duhovni boj, saj se duh zla upira našemu posvečevanju in nas hoče speljati z Božje poti. Zaradi tega je na vsako prvo nedeljo v postnem času oznanjen evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi.

Jezusa je namreč, potem ko je bil 'umeščen' kot Mesija, 'Maziljen' po Svetem Duhu med krstom v Jordanu, isti Duh odvedel v puščavo, da bi ga hudič skušal. Na začetku svojega javnega delovanja je moral Jezus razkrinkati ter zavrniti lažne podobe o Mesiju, ki mu jih je skušnjavec predlagal. Te skušnjave pa so tudi napačne podobe o človeku, ki v vsakem obdobju zalezujejo vest tako, da se preoblečejo v koristne in učinkovite, celo dobre predloge. Evangelista Matej in Luka predstavita tri Jezusove skušnjave, ki se pri njima razlikujejo samo po vrstnem redu. Osnovni namen teh skušnjav je vedno, da bi uporabili Boga za lastne koristi in tako dali prednost uspehu ali materialnim dobrinam. Skušnjavec je prevarant, saj ne sili naravnost v zlo, ampak v lažno dobro in nas prepriča, da sta pravi resničnosti moč in to, kar zadovolji osnovne potrebe. Na ta način postane Bog drugoten, postane sredstvo in končno neresničen, nič več ne velja, izgine. Konec koncev gre v skušnjavah za vero, saj gre za Boga. V odločilnih trenutkih življenja, no, če dobro pogledamo, v vsakem trenutku, smo na križišču: želimo hoditi za jazom ali za Bogom? Za osebno koristjo ali za resničnim Dobrim, tem kar je resnično dobro?

Kakor nas učijo cerkveni očetje, so skušnjave sestavni del Jezusovega 'spusta' v našo človeško pogojenost, v brezno greha in njegove posledice. To je 'spust', ki ga je Jezus prehodil do konca, vse do smrti na križu in predpekla, do skrajne oddaljenosti od Boga. Na ta način je On roka, ki jo je Bog iztegnil človeku, izgubljeni ovci, da bi jo rešil. Kakor uči sv. Avguštin, je Jezus vzel nase naše skušnjave, da bi nam podaril svojo zmago. Zato se ne bojmo soočiti se z bojem proti duhu zla. Pomembno pa je, da to počnemo z njim, s Kristusom, z Zmagovalcem. Da bi bili z Njim se obrnimo na Mater Marijo. Kličimo jo z otroškim zaupanjem v uri preizkušnje in ona nam bo dala čutiti mogočno navzočnost svojega božjega Sina, da odženemo skušnjave z Kristusovo Besedo in tako postavimo Boga v središče našega življenja.