Papež misijonarjem Usmiljenja: Grešnika pokriti s pregrinjalom usmiljenja

VATIKAN (torek, 9. februar 2016, RV) – »Predvsem vas želim spomniti, da ste v tem poslanstvu poklicani izražati materinstvo Cerkve. Cerkev je Mati, ker rojeva vedno nove otroke v veri; Cerkev je Mati, ker hrani vero; in Cerkev je Mati tudi, ker nudi Božje odpuščanje, tako da poživlja novo življenje, sad spreobrnjenja.« S temi besedami se je papež Frančišek obrnil na misijonarje Usmiljenja, katere je danes sprejel v avdienco, preden jih bo jutri odposlal. Biti misijonarji Usmiljenja, jim je dejal, je »znamenje posebnega pomena«, ki v vseh krajevnih Cerkvah omogoča »živeti neizmerno skrivnost Očetovega usmiljenja«; biti misijonarji Usmiljenja je »odgovornost«, saj morajo biti »v prvi osebi priče bližine Boga in njegovega načina, kako ljubiti«.

Materinstvo Cerkve – kanal Božjega usmiljenja
Papež Frančišek je najprej poudaril materinsko navzočnost Cerkve, ki skesanca sprejema in ga ljubi. Če le-ta tega ne izkusi zaradi togosti, je to velika škoda za vero samo, saj se ta človek ne počuti vključenega v Kristusovo telo. »Ko vstopamo v spovednico, se vedno spomnimo, da je Kristus, ki sprejema, Kristus, ki posluša, Kristus, ki odpušča, da je Kristus, ki podarja mir.« Kakršenkoli že je greh, je misijonar poklican spomniti se lastnega bivanja kot grešnik in se ponižno dati na razpolago kot »kanal Božjega usmiljenja«. Sveti oče je pri tem spomnil na tisto spoved 21. septembra 1953, ki je usmerila njegovo življenje. Ne spominja se besed duhovnika,  ampak le njegovega nasmeha.

Želja po odpuščanju – trenutek, ko se izroči Božjemu usmiljenju
Drugi pomemben vidik je »znati videti željo po odpuščanju, prisotno v srcu skesanca«. »Ta želja je sad milosti in njenega delovanja v življenju oseb, ki omogoča začutiti nostalgijo po Bogu, njegovi ljubezni in njegovi hiši. Ne pozabimo, da je ravno ta želja na začetku spreobrnjenja.« Želja se okrepi, ko se človek v srcu odloči spremeniti življenje in ne želi več grešiti. To je trenutek, ko se izroči Božjemu usmiljenju in ima popolno zaupanje, da ga bo On razumel, da mu bo odpustil in ga bo podprl. Zato je potrebno dati dovolj prostora tej želji po Bogu in njegovem odpuščanju. Pri tem pa je potrebno razumeti tudi jezik gest, ne le besed. Če se človek resnično kesa, zadostuje tudi za jezik, je poudaril papež.

Sram – odločilen element
Papež Frančišek je v nadaljevanju spomnil na element, o katerem se ne govori veliko, a ki je odločilen. To je »sram«: »Ni lahko priti pred drugega človeka, četudi se ve, da predstavlja Boga, in priznati svojega greha.« Sram je intimen občutek, ki se zareže v osebnostno življenje. Od spovednika zahteva držo spoštovanja in ohrabritve.

Sveto pismo o sramu govori že vse od prvih strani dalje. Po izvirnem grehu so se Adamu in Evi odprle oči in spoznala sta, da sta naga (glej 1 Mz 3,7). Prvi odziv njunega sramu je bil, da sta se želela pred Bogom skriti (glej 1 Mz 3,8-10). Papež Frančišek je spomnil tudi na Noetovo zgodbo, ki se je v nekem trenutku upijanil. Noe je bil pravičen človek, a ne brez greha. Tisti dogodek nam daje doumeti, kako je bil tudi on slaboten. In sicer vse do točke, da izgubi dostojanstvo, kar Sveto pismo izraža s podobo nagote (glej1 Mz 9,18-23).

Biti spovednik – grešnika pokriti s pregrinjalom usmiljenja
Pri spovedi je pred spovednikom torej oseba, ki je »naga«, je nadaljeval sveti oče. Oseba s svojo slabotnostjo in svojimi omejitvami, s sramom, da je grešnik, česar pogosto ne more izreči. »Ne pozabimo: pred nami ni greh, ampak skesan grešnik. Oseba, ki čuti željo, da bi bila sprejeta in bi ji bilo odpuščeno. Grešnik, ki obljubi, da se ne želi več oddaljiti od Očetove hiše in, ki – z malo močmi, ki jih najde – želi narediti vse, da bi živel kot Božji otrok.« Spovedniki niso poklicani soditi z občutkom vzvišenosti, kakor da bi bili sami »imuni na greh«. Nasprotno, poklicani so delovati kakor Noetova sinova Sem in Jafet, ki sta vzela plašč in svojega očeta zavarovala pred sramoto: »Biti spovednik v skladu s Kristusovim srcem je enakovredno grešnika pokriti s pregrinjalom usmiljenja, da se ne bi več sramoval in bi lahko pridobil nazaj radost svojega sinovskega dostojanstva ter tudi izvedel, kje ga najti.«

Misijonar Usmiljenja grešnika nosi na svojih ramah
Izgubljene ovce se nazaj v stajo ne pripelje »s kijem sodbe«, ampak s svetostjo življenja. Ta je načelo prenove in reforme v Cerkvi. Svetost se hrani z ljubeznijo in zna nositi težo tistega, ki je slabotnejši: »Misijonar Usmiljenja grešnika nosi na svojih ramah in ga tolaži z močjo sočutja.« Oseba, ki pride tja, mora najti očeta. Če se spovednik ne počuti kakor oče, naj ne hodi v spovednico. Tako je še zatrdil sveti oče in misijonarjem kot zgled priporočil sv. Leopolda in sv. Pija. »Kadar boste čutili težo grehov, ki so vam bili izpovedani, in omejenost lastne osebe ter vaših besed, zaupajte v moč usmiljenja, ki gre vsem naproti kakor ljubezen, ki ne pozna meja.«