Kardinal Parolin o celibatu: Pot svobode, ki traja celo življenje

RIM (ponedeljek, 8. februar 2016, RV) – Od 4. do 6. februarja se je na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu odvil simpozij, posvečen obljubi celibata. In sicer kot pozitivni vrednoti, pristno človeškemu načinu svobodne podaritve in kot potrditvi lastnega 'da-ja' Bogu. Simpozij se je sklenil s predavanjem vatikanskega državnega tajnika, kardinala Pietra Parolina. Le-ta je izhajal iz predpostavke, ki je bila tudi rdeča nit simpozija, da je celibat pot svobode. Na podlagi tega je kardinal spregovoril o njegovi povezanosti z duhovniško identiteto in zahtevami pastoralnega poslanstva. Pri tem je izpostavil, da je celibat poklicanost, Božji dar Cerkvi. Za duhovniško službo je posebno primeren, in to četudi gre za odločitev, ki ni vedno razumljena, oziroma je pogosto kritizirana, tudi zaradi aktualnega upadanja števila duhovniških poklicev.

Celibat je pot svobode, ki traja celo življenje
Vsak učenec gre v srečanju z Bogom vedno naprej le, če ničesar ne jemlje kakor da bi bilo osvojeno enkrat za vselej. Duhovnik je torej nenehno na poti. Z bdenjem nad samim seboj mora vsak dan znova obnoviti darovanje svojega življenja Kristusu in Cerkvi. Vsakodnevna daritev samega sebe, obnovljena v molitvi, omogoča istočasno rast in zorenje celotne osebe. Kristus potrebuje svobodne može, notranje vedre, z osebno uravnovešeno in zrelo strukturo, može, ki se zavedajo zahtev klica in so jih pripravljeni v polnosti živeti v svobodi in s pomočjo Milosti. Le svoboden človek je lahko tudi vedro samski, zato je celibat pot svobode, ki traja celo življenje.

Duhovnik ne pripada samemu sebi
Celibat je v tesnem odnosu s samo duhovniško identiteto. Duhovnik je namreč človek, oblikovan po Kristusu. Njegova identiteta je, da ne pripada samemu sebi. To pomeni, da je duhovnik zares duhovnik le v kolikor je njegovo življenje v celoti usmerjeno k Njemu, ki ga kliče. Tako kot Kristus naj bi služil bratom in tako kot Kristus naj bi bil duhovnik znamenje ljubezni do njegove neveste Cerkve. Daleč od tega, da bi bil odpoved ali ločitev od človeštva, osamitev ali odmik od globokih odnosov, celibat ravno nasprotno izraža globoko vez med duhovnikom in ljudstvom. Duhovnik svoje ljudstvo in Cerkev ljubi z nerazdeljenim srcem, z zastonjsko in popolno predanostjo.

Svoboden, da v Kristusu ljubi vse
Kardinal Parolin je v nadaljevanju zatrdil, da poklicanost v celibat ni v nasprotju s srečo in polnostjo. A sprejeta je lahko zgolj v odnosu z Učiteljem, zaradi želje, da bi bolj ljubili. Kot predpis ima temelj v klicu, kar pomeni, da se ne podari življenja zaradi spoštovanja nekega predpisa, temveč se ga podari neki osebi, ki je Bog. Na ta način življenje postane dar za vse ljudi, za Cerkev in za svet. Dar, za katerega je potrebno vsak dan skrbeti in ga varovati. Navkljub vsem oviram in ugovorom tekom stoletij je katoliška Cerkev tako še naprej prepričana o primernosti odločitve, da duhovniški red podeli le moškim, ki jih Bog pokliče k daru čistosti in absolutnega ter trajnega celibata. V celibatu je duhovnik namreč svoboden, da v Kristusu ljubi vse. Ne predstavlja odsotnosti odnosov, ampak prostor zanje. Celibat je za duhovnika priložnost, da v globini in resnici skrbi za konkretne osebe, ki jih srečuje v vsakdanu. Njegova ljubezen pa je svobodna, kajti ne vsebuje navezanosti ali želje po posedovanju.