S papežem Frančiškom skozi minuli teden (1. - 6. februar 2016)

Sklenilo se je leto posvečenega življenja
»Redovniki in redovnice so poklicani biti konkretno in preroško znamenje Božje bližine, te privolitve v stanje slabotnosti, greha in ran človeka našega časa,« je dejal papež na praznik Gospodovega darovanja v templju, ko je ob zaključku leta posvečenega življenja daroval mašo v Petrovi baziliki. Jezus, da je postal srečanje za nas, se ni obotavljal in je z nami delil naše človeško stanje. Ni nas rešil »od zunaj«, ni ostal zunaj naše drame, ampak je z nami želel deliti naše življenje. »Vse oblike posvečenega življenja so poklicane biti v trajnem stanju misijonstva, deliti veselje in upanje, žalost in tesnobo z ljudmi današnjega časa, predvsem z revnimi in z vsemi, ki trpijo.«

Posvečene osebe so »varuhi čudenja«. To je čudenje, ki se mora vedno obnavljati. Papež je posvaril pred nevarnostjo, da bi duhovno življenje postalo navada, da bi karizme postale abstraktna doktrina. Karizem ustanoviteljev se ne sme zapreti v steklenice, saj niso muzejski predmeti. »Naši ustanovitelji so bili navdihnjeni z Duhom in se niso bali umazati si rok z vsakdanjim življenjem, ko so pogumno prehodili geografske in bivanjske periferije.« Niso se ustavili pred ovirami in nerazumevanjem s strani drugih, kajti v srcu so ohranjali čudenje nad srečanjem s Kristusom. Niso udomačili milosti evangelija. V srcu so vedno imeli zdravo vznemirjenost za Gospoda, koprnečo željo, da bi ga ponesli drugim. »Tudi mi smo danes poklicani k preroškim in pogumnim izbiram.«

Z redovniki in redovnicami se je papež na posebni avdienci srečal že dan prej v dvorani Pavla VI. Spodbudi jih je k zvestobi klicu, ki so ga prejeli, ter k rasti v ljubezni, darovanju in ustvarjalnosti. Za popotnico jim ponudi tri stebre: to so preroštvo, bližina in upanje.

Kateheza: Usmiljenje in pravičnost
Kateheza med sredino splošno avdienco je govorila o usmiljenju in pravičnosti. Gospod nam neprestano ponuja svoje odpuščanje in nam pomaga, da ga sprejmemo, se zavemo svoje krivde in se je osvobodimo. Bog namreč noče naše obsodbe, ampak našo rešitev. Gospod usmiljenja želi rešiti vse nas, problem pa je pustiti mu vstopiti v naše srce. Po preroku Ezekielu Gospod takole govori: »Ali si res želim krivičnikove smrti, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih dejanj in živi« (Ezk 18,23). To je tisto, kar je všeč Gospodu, je dejal sveti oče. »To je srce Boga, srce Očeta, ki ljubi in želi, da njegovi otroci živijo v dobrem in v pravičnosti ter tako živijo v polnosti in so srečni. To je srce Očeta, ki gre onkraj našega majhnega pojmovanja pravičnosti, da bi nas odprl za brezmejna obzorja svojega usmiljenja.« Očetovo srce nas ne obravnava glede na naše grehe in nam ne vrača glede na naše krivde. Je srce Očeta, s katerim se želimo srečati, ko gremo k spovedi. V spovednici želimo vsi najti spovednika – očeta, ki nam bo pomagal spremeniti življenje, ki nam bo dal moč za nadaljevanje poti, ki nam bo odpustil v Božjem imenu. Zato je biti spovednik po papeževih besedah »zelo velika odgovornost«, kajti tisti sin, tista hči, ki pride v spovednico, išče očeta. »Ti, duhovnik, ki si v spovednici, si tam na mestu Očeta, ki je pravičen s svojim usmiljenjem,« je povedal papež.

V Vatikan prispele relikvije p. Pija
»P. Pij je bil služabnik usmiljenja,« je dejal papež Frančišek med srečanjem z molitvenimi skupinami p. Pija. V minulem tednu so namreč v Vatikan prispele relikvije svetega p. Pija iz Pietrelcine, ki je skupaj s svetim p. Leopoldom Mandićem zavetnik jubileja Usmiljenja. Papež je zatrdil, da je p. Pij kot služabnik usmiljenja včasih do onemoglosti opravljal »apostolat poslušanja«. Po službi spovedovanja je postal »živo ljubkovanje Očeta, ki ozdravlja rane greha in z mirom opogumlja srce«. Nikoli se ni utrudil sprejemati oseb in jih poslušati, širil je vonj po Gospodovem odpuščanju. In to je lahko počel, ker je bil stalno povezan z izvirom: vedno je tešil svojo žejo pri Križanem Jezusu in tako je postajal »kanal usmiljenja«. V srcu je nosil mnogo oseb in mnogo trpljenja ter vse pridruževal Kristusovi ljubezni. »Živel je veliko skrivnost bolečine, ki se daruje za ljubezen. Na ta način je njegova majhna kaplja postala velika reka usmiljenja, ki je namakala mnogo zapuščenih src in ustvarila oaze življenja na mnogih koncih sveta,« je povedal papež in pri tem spomnil na molitvene skupine, ki so »žarišča božje ljubezni«. Molitev je namreč pravo poslanstvo, ki vsemu človeštvu prinaša ogenj ljubezni. Molitev, kot je govoril p. Pij, je »sila, ki premika svet«.

Ostali dogodki
Sveti oče je v minulem tednu v avdienco sprejel zambijskega predsednika, obiskal je tri vatikanske dikasterije, in sicer Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, Papeški svet Cor Unum in Kongregacijo za vzhodne Cerkve. Posebno srečanje je prejšnji teden namenil še članom papeške fundacije Scholas Occurentes.

Iz jutranje homilije: Kot dediščino zapustiti vero
Dvakrat smo lahko prisluhnili tudi papeževemu pridiganju med mašama v kapeli Doma svete Marte. Pri eni je govoril o veri kot največji in najlepši dediščini, ki jo lahko pustimo za sabo. »Kadar ljudje delajo oporoko, pravijo: ''Temu pustim to, temu pustim tisto …'' Kar je tudi prav. A najlepša dediščina, največja dediščina, ki jo moški, ki jo ženska lahko zapusti svojim otrokom, je vera. David se spomni Božjih obljub, spomni se svoje vere v te obljube in nanje spomni svojega sina. Kot dediščino zapustiti vero. Ko pri obredu krsta staršem damo prižgano svečo, luč vere, jim pravimo: ''Ohranjaj jo, naj raste v tvojem sinu, tvoji hčerki, in zapusti jo kot dediščino.'' Kot dediščino zapustiti vero. To nas uči David, ki umre kot vsak navaden človek. Dobro pa ve, kaj svetovati sinu in kaj je najboljša dediščina, ki mu jo zapušča: ne kraljestvo, ampak vera!«

Papež Frančišek je spodbudil, naj se vsak vpraša, kakšno dediščino zapušča s svojim življenjem: »Zapuščam dediščino moškega vere, ženske vere? Ali svojim zapuščam takšno dediščino?« Ter povabil: »Prosimo Gospoda za dve stvari: da nas ne bi bilo strah tega zadnjega koraka. Kakor tista redovnica na sredini avdienci, ki je rekla: ''Končujem svojo pot in začenjam drugo.'' Da nas ne bi bilo strah. In kot drugo: da bi vsi mi s svojim življenjem zapustili najboljšo dediščino – vero v zvestega Boga, v Boga, ki je vedno ob nas, ki je Oče in ki nikoli ne razočara.«