Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za 5 nedeljo med letom

Iz 6,1-2.3-8
V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel. Drug drugemu so vzklikali in govorili:
»Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami,
vsa zemlja je polna njegovega veličastva!«
Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in hiša je bila polna dima. Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož nečistih ustnic, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!«

Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ust in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« In slišal sem glas Gospoda, ki je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!«

1Kor 15,1-11
Naj vas spomnim bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, po njem ste na poti zveličanja, če se ga držite, kakor sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam namreč predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v Pismih. in da se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih večina še sedaj živi, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni postala prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj. Naj bom torej jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste sprejeli vero.

Lk 5,1-11
Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo Besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna, ki sta bila ob jezeru; ribiči so stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov!« Simon mu je odgovoril in rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se jim mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se potapljala. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Avguštin pravi: »Strokovni izraz ribolova je uporabljen po vsem odlomku zato, da bralec resno vzame podobo ribolova kot prispodobo Jezusovega delovanja in kot podobo sedanje Cerkve.« Podoba ribolova se navezuje na poslanstvo Cerkve. To je sv. Avguštin takole razlagal: »Dvakrat so učenci na Gospodov ukaz lovili. Najprej pred trpljenjem in drugič po vstajenju. V obeh ribolovih je upodobljena celotna Cerkev. Cerkev, kakršna je sedaj in kakršna bo po vstajenju od mrtvih. Sedaj sprejema množico, ki jo je nemogoče prešteti in so v njej tako dobri kot hudobni; po vstajenju pa bodo samo dobri« (Govori 248,1). Tudi sv. Maksim Torinski je videl Jezusovo navzočnost na barki kot podobo Cerkve. Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čudežni ulov je prispodoba ulova ljudi preko službe milosti, ki utemeljuje Cerkev in ji daje rast vse do danes, saj Jezus preko pridiganja evangelija vodi ljudi v svojo Cerkev. Sv. Efrem Sirski pa pravi: »Kakor so se preroki trudili vso noč, tako tudi apostoli. En čoln predstavlja Jude in drug prenapoln pa pogane.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Peter kakor demoni prepozna v Jezusu Svetega od Boga. Prevzel ga je strah saj je pred tolikšno svetostjo prepoznal za grešnika.« Maksim Torinski zaključi: »Loviti ljudi pomeni pridigati jim, da je v Jezusu Božje kraljestvo in pripeljati jih v to kraljestvo preko zakramenta Cerkve.«

Misli Benedikta XVI.
V današnjem bogoslužju nam Lukov evangelij predstavi pripoved poklicanosti prvih učencev, ki pa je izvirnejša glede na drugi dve sinoptični pripovedi Mateja in Marka (prim. Mr 1,16-20; Mt 4,18,- 22). Pred klicem je namreč Jezusovo poučevanje množice ter čudežen ulov, ki se je zgodil na Gospodovo voljo (Lk 5,1-6). Medtem ko se je množica nagnetla na obali Genezareškega jezera, da bi poslušala Jezusa, je ta zagledal potrtega Simona, saj vso noč ni nič ujel. Najprej ga je vprašal, če lahko vstopi v njegov čoln, da bi pridigal ljudem, ki so nedaleč vstran stali na obali. Po končanem pridiganju pa mu je zapovedal, naj odrine s svojimi tovariši na globoko in vrže mreže (prim v. 5) Simon je ubogal in ulovili so neverjetno količino rib. Na tak način evangelist pokaže, kako so prvi učenci začeli hoditi za Jezusom tako, da so mu na temelju njegove Besede, ki so jo spremljala čudežna znamenja, zaupali. Opazimo tudi, da se je pred tem znamenjem Simon obrnil na Jezusa z 'Učitelj' (v. 5). po tem znamenju pa z 'Gospod' (v. 7). To je pedagogika Božje poklicanosti, ki ne gleda toliko na odliko izbranih, temveč na njihovo vero, kakor je Simonova, ki pravi: 'Na tvojo besedo bom vrgel mreže' (v. 5).