Frančišek med jutranjo homilijo o veri in dediščini

VATIKAN (četrtek, 4. februar 2016, RV) – Najlepša dediščina, ki jo lahko zapustimo drugim, je vera, je povedal papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma svete Marte. Opogumil je, naj se ne bojimo smrti, kajti življenje se nadaljuje.

Misel na smrt osvetljuje življenje
Homilijo je papež začel pri današnjem berilu iz Prve knjige kraljev, ki govori o Davidovi oporoki in smrti. »Vsako življenje ima svoj konec in to je misel, ki nam ni ravno všeč,« je dejal Frančišek. Običajno jo zakrivamo, a je realnost vsakega dne. Misliti na »zadnji korak« je po papeževih besedah »luč, ki osvetljuje življenje«, je stvarnost, ki jo moramo imeti vedno pred sabo. Spomnil je na eno od sredinih splošnih avdienc, ko je med bolniki bila tudi ostarela redovnica. Imela je miren obraz, svetel pogled. Stara je bila 83 let in z nasmehom je papežu povedala, da zaključuje svojo tukajšnjo življenjsko pot, da bi začela drugo z Gospodom. Imela je raka na trebušni slinavki. »Tista žena je v miru živela svoje posvečeno življenje. Ni se bala smrti. ''Končujem svojo pot življenja, da bi nadaljevala drugo,'' je dejala. To je prehod.«

Najlepša dediščina je vera
Kralj David je Izraelu kraljeval štirideset let. A tudi štirideset let je minilo, je nadaljeval papež. Preden je umrl, je sinu Salomonu naročil, naj se drži Gospodove postave. David je v svojem življenju veliko grešil, a naučil se je prositi odpuščanja in sedaj ga Cerkev imenuje sveti kralj David. Grešnik, a svetnik. V trenutku smrti svojemu sinu zapusti »najlepšo in največjo dediščino, ki jo moški ali ženska lahko zapustita svojim otrokom: zapusti mu vero.«

Takole je povedal papež: »Kadar ljudje delajo oporoko, pravijo: ''Temu pustim to, temu pustim tisto …'' Kar je tudi prav. A najlepša dediščina, največja dediščina, ki jo moški, ki jo ženska lahko zapusti svojim otrokom, je vera. David se spomni Božjih obljub, spomni se svoje vere v te obljube in nanje spomni svojega sina. Kot dediščino zapustiti vero. Ko pri obredu krsta staršem damo prižgano svečo, luč vere, jim pravimo: ''Ohranjaj jo, naj raste v tvojem sinu, tvoji hčerki, in zapusti jo kot dediščino.'' Kot dediščino zapustiti vero. To nas uči David, ki umre kot vsak navaden človek. Dobro pa ve, kaj svetovati sinu in kaj je najboljša dediščina, ki mu jo zapušča: ne kraljestvo, ampak vera!«

Kakšno dediščino zapuščam s svojim življenjem
Papež Frančišek je spodbudil, naj se vsak vpraša, kakšno dediščino zapušča s svojim življenjem: »Zapuščam dediščino moškega vere, ženske vere? Ali svojim zapuščam takšno dediščino?« Ter povabil: »Prosimo Gospoda za dve stvari: da nas ne bi bilo strah tega zadnjega koraka. Kakor tista redovnica na sredini avdienci, ki je rekla: ''Končujem svojo pot in začenjam drugo.'' Da nas ne bi bilo strah. In kot drugo: da bi vsi mi s svojim življenjem zapustili najboljšo dediščino – vero v zvestega Boga, v Boga, ki je vedno ob nas, ki je Oče in ki nikoli ne razočara.«