Zaključni dogodek leta posvečenega življenja

VATIKAN (torek, 2. februar 2016, RV) – Preroštvo, bližina in upanje – trije stebri posvečenega življenja, ki jih je v ospredje svojega govora postavil papež Frančišek – so tudi elementi, ki jih najprej izpostavlja izjava Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. In sicer po včerajšnjem dnevu, ko se je sveti oče srečal s skoraj 5 tisoč redovniki in redovnicami, ki so se zbrali v Rimu na mednarodnem srečanju ob koncu leta posvečenega življenja.

Kardinal Braz de Aviz o poudarkih preteklega leta
Izjava razen na vsebino papeževega govora spominja tudi na besede prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Kardinal João Braz de Aviz je v pozdravnem nagovoru prav tako izpostavil preroštvo. V nadaljevanju pa je naštel najpomembnejše poudarke preteklega leta. To so veselje nad posvečenostjo, prebuditi svet, biti strokovnjaki za občestvo, iti na bivanjske periferije, k beguncem, revnim, izključenim, bolnikom, otrokom, mladim in ostarelim. Prav te poudarke so si posvečene osebe v tem letu najbolj prizadevale živeti. Preko različnih karizem se namreč trudijo razumeti, kaj od njih Bog in človeštvo zahtevata danes, je še zatrdil kardinal Braz de Aviz.

Msgr. José Rodríguez Carballo – pismo v imenu vseh posvečenih oseb
Msgr. José Rodríguez Carballo, tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, pa je na koncu včerajšnjega srečanja papežu Frančišku prebral pismo v imenu vseh posvečenih oseb. Kaj smo doumeli in kaj je dozorelo v tem letu posvečenega življenja? To vprašanje je bilo izhodišče pisma. Pri odgovoru nanj obstaja tveganje, da bi govorili o stvareh, ki so bile narejene, s čimer bi padli v greh duhovne posvetnosti. Podobno tveganje je tudi naštevanje tistega, kar ni bilo storjeno. Medtem ko je najlepši sad, ki ga Cerkev nudi posvečenim osebam, prepoznati vse, kar je v tem letu zanje storil Bog.

Leto posvečenega življenja je bilo darilo svetega očeta celotni Cerkvi. Odprlo je pot upanju, želji, da bi svetu povedali, kako je hoditi za Jezusom veselje, ki vodi k polnosti življenja in ga vse do zadnjega diha napolnjuje s smislom ter pomenom. Papežev namen je bil jasen: razodeti lepoto poklicanosti posvečenih oseb. Tega leta ni napovedal zaradi spreobrnjenja, četudi je to vedno potrebno – kot nadalje piše v pismu – temveč da bi pozval k poživitvi veselja, nežnosti in upanja.

Med vsem, kar je Bog storil v letu posvečenega življenja, pismo tako našteva: »ljubil nas je z večno ljubeznijo«, »pogledal nas je in mi smo se pustili gledati«, »prišepnil nam je, da ni vznemirjen zaradi našega številčnega zmanjševanja«, »dal nam je veseliti se«, »potolažil nas je«, »opogumil nas je«, rekel nam je, da se »od nas ne zahteva, da bi umrli z dostojanstvom, ampak da bi živeli s smislom«, »spomnil nas je, da morajo skupnosti rojevati osebe, ki so sposobne skrbeti za ranjenega človeka«, in »spodbudil nas je, da bi prebudili svet«.

Nazadnje pismo, ki ga je msgr. Carballo prebral v imenu vseh posvečenih oseb, spominja še na ujemanje med koncem leta posvečenega življenja in začetkom jubileja usmiljenja. Le-to spominja, da je prvi sad prenove Božjega ljudstva, katerega del so posvečeni, prav usmiljenje. Milost tega leta je torej v doumetju, da se sedaj začenja skupna pot, in sicer pot, ki nam jo kaže Marija: biti usmiljenje, kos nežnosti na tem majhnem delu sveta, ljubkovanje sveta.