Papež Frančišek v intervjuju za Asia Times o Kitajski

VATIKAN (torek, 2. februar 2016, RV) – Kitajska in kitajski narod je bila osrednja tema enournega intervjuja, ki ga je papež Frančišek dal za spletni časopis Asia Times, in sicer tik pred kitajskim novim letom. S svetim očetom se je 28. januarja v Vatikanu pogovarjal Francesco Sisci, priznani italijanski sinolog in časnikar. Gre za prvi intervju, v katerem je papež govoril o Kitajski, in sicer bolj kot o verskih ali političnih zadevah o širše kulturnih in filozofskih vprašanjih. Spregovoril je o vsakdanjih skrbeh Kitajcev, ki zadevajo družino, težave pri razumevanju zahodnega sveta in obratno, njihov občutek krivde zaradi preteklih izkušenj itd. Svet pa je papež predvsem spodbudil, da se ne bi bal hitrega kitajskega vzpona.

»Kitajsko občudujem«
Na vprašanje, kaj je Kitajska zanj in kako si jo je predstavljal, ko je bil mlajši, je papež Frančišek odvrnil, da je bila zanj vedno veličastna dežela. In prav tako veličastna kultura z neizčrpno modrostjo. »Ko sem bil še deček, je imelo vse, kar sem o Kitajski prebral, zmožnost, da je navdihnilo moje občudovanje. Kitajsko občudujem,« je zatrdil sveti oče. Kasneje, ko se je spoznal z življenjem Mateja Riccija, je videl, da je tudi ta misijonar gojil posebno občudovanje do Kitajske.

»Občutek strahu ni nikoli dober svetovalec«
Ta država se sedaj prvič v svoji zgodovini odpira svetu. S tem pa se rojevajo novi izzivi zanjo in za svet. Glede tega je papež poudaril, da »občutek strahu ni nikoli dober svetovalec«. Vsakdo ima v sebi sposobnost, da najde poti sobivanja, spoštovanja in vzajemnega občudovanja. Jasno je, da toliko kulture, modrosti in tehničnega znanja ne more ostati zaprto znotraj ene države, temveč teži k razširitvi. Ta izziv je nujno treba sprejeti in iskati ravnovesje miru. In sicer vedno preko dialoga, ki je edina prava pot. Srečanje se lahko doseže le z dialogom. Ta pa pomeni hoditi skupaj, ne glede na to, če se strinjamo ali ne, pomeni graditi. Dialog ne predstavlja sklepanja kompromisov, ne pomeni preprosto razdeliti torte na dve polovici. Torta namreč predstavlja človeštvo, katerega se »ne sme razrezati na majhne kose«.

»Sprava z lastno zgodovino prinese zrelost in rast«
V zadnjih desetletjih je Kitajska izkusila neprimerljive tragedije. Med drugim je od leta 1980 dalje žrtvovala svoje otroke, kar je povzročilo resne rane, občutek praznine in globoko potrebo po spravi s samim seboj in odpuščanju. To mora biti zelo boleče, je pripomnil sveti oče. A zgodovina naroda je vedno pot. Ljudje včasih hodijo hitro, drugič počasi, včasih se ustavijo, drugič zgrešijo pot in morajo iti nato nekoliko nazaj. A tudi kadar se zgodi to, ni zaskrbljujoče, saj gre zgodovina naprej. Zdravo pa je prevzeti odgovornost za svojo pot. Tako ne ostane grenkoba, ampak mir. Sprava z lastno zgodovino, z uspehi in napakami, prinese zrelost in rast. Zato je za osebo zdravo tudi, da je sama s seboj usmiljena.

»Resničnost je treba sprejeti takšno, kakršna je«
Resničnost je treba sprejeti takšno, kakršna je, je še poudaril papež. In sicer v povezavi z ločenostjo mnogih družin zaradi delovnih razmer. Četudi mi ni všeč in če trpim, se moram z resničnostjo sprijazniti, sicer ne bom sposoben narediti ničesar. To je prvi korak. Drugi korak pa je prizadevanje za izboljšanje situacije in za spremembo smeri. Čeprav so to le zelo preprosti predlogi, je tako že drugače kot če kakor noj skrijem glavo v pesek, da resničnosti niti ne bi videl. Potrebno je biti na poti in se premikati. Papež je tako še dodal: »Verjamem, da veliko bogastvo Kitajske danes temelji v gledanju na prihodnost iz sedanjosti, ki pa jo krepi spomin na njeno kulturno preteklost.« Zgodovina se ne konča tukaj.

Voščilo za kitajsko novo leto
Nazadnje je papež Frančišek ob priložnosti kitajskega novega leta še voščil predsedniku in celemu narodu. Zaželel jim je, da bi se vedno zavedali, da so velik narod, da imajo mogočno zgodovino modrosti in da lahko svetu veliko ponudijo.