P. Marciano Morra in Ignazio Ingrao o prihodu relikvij p. Pija v Rim

VATIKAN (torek, 2. februar 2016, RV) – Jutri bodo v Rim prispeli posmrtni ostanki p. Pija iz Pietrelcine, ki je skupaj s sv. Leopoldom Mandićem zavetnik jubileja Usmiljenja. Od 5. do 11. februarja bosta njuni telesi izpostavljeni tudi v vatikanski baziliki sv. Petra.

Navdih Svetega Duha
»Prepričan sem, da bi sv. Pij reagiral s presenečenjem na to papeževo odločitev ter se smatral za nevrednega,« je za Radio Vatikan povedal kapucinski pater Marciano Morra, ki je skupaj s p. Pijem tudi živel, zatem pa bil dolga leta generalni tajnik molitvene skupine p. Pija. P. Pij se je rad primerjal z bolho, ki je med skakanjem slučajno skočila v skledo moke, zatrdi p. Morra. Tista moka pa je bila Božja ljubezen. Torej bi se veselil ob papeževi odločitvi, a s tisto svojo ponižnostjo. Po prepričanju p. Morre je Frančiškova odločitev »genialna ideja«, »spodbujena s strani Svetega Duha«. Prihod Pijevih posmrtnih ostankov v Rim v svetem letu Usmiljenja bo zagotovo konkretno pričevanje o svetnikovem življenju in velika spodbuda k spreobrnjenju.

Živimo zgodovinski trenutek
O nepredvidljivi, skoraj čudežni poti p. Pija, ki ga je po napadih in preganjanjih vodila do tega, da je postal simbol usmiljene Cerkve, govori vatikanist Ignazio Ingrao v knjigi Znamenje p. Pija. »Živimo zgodovinski trenutek, in sicer iz dveh razlogov,« pojasni za Radio Vatikan. »Prvi je, da telo p. Pija ni nikoli zapustilo San Giovanni Rotonda. Papež Frančišek pa je ravno to želel. Kot drugo, postaviti relikvije sv. Pija v vatikansko baziliko poleg svetih vrat pomeni, da se nanj pokaže kot na vzor za vesoljno Cerkev. To je seveda že postal s kanonizacijo, a navzočnost njegovih posmrtnih ostankov v tako pomembnem trenutku jubileja to še bolj poudarja.«

Ponižen in pokoren
Pot p. Pija do oltarja pa ni bila tako lahka. Ingrao pojasni, da se ga po eni strani ni razumelo, velikokrat se mu je nasprotovalo, tudi s strani tistih, ki so bili ob njem. Bil je v petih postopkih Sant'Uffizia, današnje Kongregacije za nauk vere; prepovedano mu je bilo javno maševati in spovedovati. Kar pa o življenju sv. Pija, ki je doživel veliko težav, naredi globok vtis, sta njegova ponižnost in pokorščina, ki sta mu bili vedno lastni. Nikoli ni poslušal tistih, ki so mu govorili, naj se upre in zoperstavi ukrepom cerkvene hierarhije. To je po prepričanju Ingraa »izjemno znamenje njegove svetosti«.

Duhovna vez med papežem in Pijem
V odločitvi papeža Frančiška, da relikvije p. Pija za jubilej pridejo v Vatikan, lahko slutimo posebno povezanost med Bergogliem in p. Pijem. Papež v svojih govorih ni nikoli citiral p. Pija, zato je njegova odločitev še toliko bolj presenetljiva, pravi Ingrao in doda, da je v svoji knjigi v ospredje postavil nekatere stične točke. Kardinal Bergoglio je kot nadškof spodbujal molitvene skupine p. Pija v Argentini, ker je, kot meni Ingrao, »čutil posebno duhovno vez s stigmatiziranim patrom«. Navede še druge elemente, ki ju povezujejo: središčno mesto evharistije, spovedi in boj z demonom. Papež nam pomaga v sv. Piju odkriti vzor pristne vere in pokorščine.

Duhovnik usmiljenja
»Papež Frančišek je v p. Piju videl duhovnika usmiljenja. Vse življenje p. Pija je bila hvalnica usmiljenju, način konkretnega življenja usmiljenja,« pripomni p. Marciano Morra. Nadaljuje, da apostol Pavel kristjane vabi, naj drug drugemu nosijo bremena. Vabi nas, naj si naložimo težave in skrbi drugih, da bi bratu olajšali trpljenje. Vse Pijevo življenje je bilo posvečeno ravno temu. Papež je torej v njem prepoznal »duhovnika, ki si je tako kot on sam prizadeval iti naproti trpečim bratom«, pove p. Morra. Pripoveduje, da ga je papež, ko je bil še nadškof v Buenos Airesu nekega dne poklical in ga povabil v Argentino. Želel se je pozanimati o p. Piju in videti, kako konkretno delujejo molitvene skupine p. Pija. Dejal mu je, da je te skupine treba spodbujati, da se bodo razširile po Argentini.