Izjavi kardinala Parolina in predsednika vlade Mira Cerarja

SLOVENIJA (torek, 2. februar 2016, RV) – Od torka, 2. do četrtka, 4. februarja 2016, je na obisku v Sloveniji kardinal državni tajnik Pietro Parolin. V torek, 2. februarja, se je državni tajnik srečal s predsednikom Vlade RS dr. Mirom Cerarjem in ob 18.30 bo v ljubljanski stolni cerkvi svetega Nikolaja daroval sveto mašo ob prazniku Jezusovega darovanja v templju in ob zaključku leta posvečenega življenja.

Posnetek izjave za javnost

Prevod izjave za javnost kardinala Pietra Parolina
Dober dan vsem.
Najprej bi rad izrazil veselje zaradi tega obiska v Sloveniji ob odprtju novega sedeža apostolske nunciature v Ljubljani. To mi tudi omogoča ta srečanja s političnimi oblastmi te države ter prinesti katoliški skupnosti kakor vsem državljanom te dežele pozdrav in naklonjenost papeža Frančiška. Seveda sem zelo pozorno prisluhnil, kar mi je predsednik vlade omenil glede možnega obiska svetega očeta v tej državi. To je povabilo, ki ga je že izrekel med svojim obiskom lansko leto v Vatikanu in se bom še bolj potrudil prenesti svetemu očetu to povabilo, to upanje, da bi ga on sprejel in prišel v to državo. Običajno, ko obiščem kakšno državo in grem tja pred papežem, vedno rečem, da bi želel biti kot Janez Krstnik, predhodnik, tisti, ki odpre pot. Upajmo, da bo tako tudi glede Slovenije.

Zahvaljujem se tudi za to srečanje, za ta pogovor, delno oseben s predsednikom vlade, delno potem odprt za delegacije v kateri sta tu tudi apostolski nuncij in predsednik škofovske konference. To nam je omogočilo pregledati mednarodne tematike, predsednik vlade je spomnil na tematiko migracije, ki je danes ena od najnujnejših, najpomembnejših in najbolj kočljivih tem, s katerimi se mora svet soočiti, pa tudi bilateralne tematike.

Migracija
Glede migracije priznavam napore, ki jih Slovenija vlaga, da bi jo reševala na človeški in solidaren način. To je tudi točka, o kateri papež vedno vztraja v nasprotju s kulturo brezbrižnosti in odmetavanja, s katero se tvega izločiti najšibkejše in najbolj ranljive osebe. Te napori je potrebo tudi udejanjiti s konkretnimi predlogi, kot je omenil predsednik vlade. Naša stran pa poudarja, da se je s problemom migracij potrebno soočiti predvsem z humanitarnega in solidarnostnega vidika. To je tisto bistveno, pri katerem papež vztraja. Na osnovi tega kriterija pa je potrebno najti rešitve ne tako lahkih in tudi ne preprostih težav, ki se pojavljajo.

Nameni diplomacije Svetega sedeža glede migracije
Mi, diplomacija Svetega sedeža skušamo pomagati pri naporih mednarodne skupnosti pri izgradnji pravičnejšega in bolj mirnega sveta. Na začetku svojega pontifikata je papež spomnil, da so nameni cerkvene diplomacije trije, najprej graditi mostove. Danes je potreba po graditvi mostov med različnimi tako različnimi resničnostmi, saj obstaja tveganje, da se razlike spremenijo v spor, kot je prej o možnostih sporov omenjal predsednik vlade, in tako ne postanejo to, kar bi morale, torej skupna obogatitev. Zatem je ublažitev revščine, kar je velik izziv za vso mednarodno skupnost, in graditev miru. Torej solidaren pristop in skupen pristop, to je naslednji vidik, ki bi ga rad poudaril, saj gre zato, da ne pustimo nobene države same pri reševanju tega problema, temveč da se ga lotimo skupaj. Papež je v govoru diplomatskemu zboru omenjal, da Evropa, njen humanistični duh, ki tvega, da propade, more najti rešitve tega problema. Evropa ima zato potrebne zaloge, saj ima vrednote s katerimi lahko najde odgovor na te težave. Mislim, da je pomembno spomniti na to tudi tukaj. To namreč ni problem, ki nas popolnoma prerašča, ampak problem s katerim se lahko skupaj soočimo in ga rešimo. Tretje, kar je zelo pomembno je, napasti, začeti pri vzrokih, torej pri sporih, ki povzročajo masovno izseljevanje ljudi. Ob tem bi spomnil na vso problematiko glede kristjanov Bližnjega vzhoda, kakor tudi drugih preganjanih manjšin in morajo zapustiti svojo deželo. Naslednji vzrok je revščina, saj zaradi nje številni ljudje iščejo, kako bi živeli na človeka vreden način. Glede teh vprašanj je neko skupno soglasje.

Bilateralni odnosi
Tu je bil še tudi govor o bilateralnih odnosih. Sedaj je ravno srečno naključje, dobra priložnost, saj odpiramo apostolsko nunciaturo, ki je kot simbol skupne volje po nadaljevanju te poti dobrih odnosov, ki so med Svetim sedežem in Slovenijo, še več, nenehoma in še bolj jih utrjevati. Lahko rečem, da je pomembno imeti to hotenje po dialogu, ki zmore ugotoviti težave in skupaj išče rešitve. Govorili smo o tem soočanju odprtih vprašanj na konkreten in natančen način ter najti rešitev.

Iskreno se zahvaljujem za sprejem, iskreno se zahvaljujem, da ste mi prisluhnili in upam, da bo ta obisk resnično rodoviten za Slovenijo, za Cerkev v Sloveniji in tudi za naše odnose. Hvala.

Vprašanja in odgovori
STA: Maja Cerkovnik STA. Oba sta omenila, da je treba določena vprašanja med Slovenijo in Svetim sedežem še urediti. Jih lahko imenujeta izpostavita. Mogoče lahko izpostavita, kje so glavne težave, da še niso rešena.

Odgovor Mira Cerarja:

Prevod odgovora kardinala Parolina:
Da. Že predsednik vlade je praktično naštel vprašanja, ki so v ospredju in so tudi znana. Želel bi izpostaviti njegovo zadnje razmišljanje, to je, da Cerkev išče rešitve pri teh težavah, da bo sposobna bolje služiti družbi v tej državi. Katoliška Cerkev je vedno iskala sodelovanje z državo, želela sodelovati z državo. Zakaj? Ker je konec koncev subjekt na katerega sta pozorna tako ena kot druga, četudi z različnih zornih kotov, z bolj materialnega zornega kota, bolj duhovnega zornega kota, čeprav to ni čisto primerna razdelitev, je vedno človeška oseba. Bolj ko država in Cerkev, in pri tem nikar ne pozabimo, da je Cerkev v Sloveniji najbolj številčna veroizpoved, torej velika večina Slovencev, torej bolj ko država in Cerkev skušata sodelovati, bolj bo to v dobrobit ljudi, v dobrobit prebivalcem, kakor tudi najbolj slabotnim in ranljivim slojem prebivalstva. S tem vsekakor ne posegamo nič v to, kar je v naši pluralistični družbi dejstvo, da mora država imeti odnose z vsemi verskimi veroizpovedmi. Želel sem torej še posebej poudariti ta vidik kot vizijo, ki jo imamo pred očmi, ko razpravljamo z vlado, z državo o teh problematikah, torej omogočiti Cerkvi, da čim bolj služi narodu in svojemu ljudstvu.