Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 4. nedeljo med letom

Jer 1,4-5.17-19
Prišla mi je Gospodova Beseda, rekoč:
»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal;
preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil,
te postavil za preroka narodom.«
Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne boj se jih, saj bom pregnal tvoj strah pred njimi. Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem.«

1Kor 12,31-13,13
Hrepenite pa po večjih milostnih darovih. In še odličnejšo pot vam pokažem. Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala, če so jeziki, bodo umolknili, če je spoznanje bo prešlo. Delno namreč spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko sem postal mož, sem opustil to, kar je otroškega. Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, tedaj pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem tudi bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

Lk 4,21-30
In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« In on jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi samega sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« Rekel pa je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Po resnici vam povem: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih, razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. In vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Leto Gospodove milosti se nanaša na njegove čudeže s katerimi osvobaja stvarstvo vezi in na njegovo križanje, ko bo ta osvoboditev postala kozmična.« Origen dodaja: »Potem ko je končal z branjem Izaije, so bile oči vseh usmerjene v Jezusa, Besedo, ki je postala meso.« Sv. Evzebij Cezarejski pa dodaja: »Jezus je naznanil, da se je v njem uresničilo zveličanje po prerokbah Svetega pisma.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Ljudstvo je ob Jezusovem sporočilu prešlo iz neke zmedenosti do togote.« Sv. Ambrož pa pravi, da so ga zaradi »zavisti zavrnili.« Ponovno pravi sv. Ciril Aleksandrijski, da »Jezusov prvi govor preroško naznanja njegov nauk, njegove čudeže in tudi zavrnitev prebivalcev iz Nazareta. Ravno oni so s tem, ko so ga zavrnili, izpolnili to prerokbo.« K temu sv. Ambrož doda, da je »Jezus čudežno ušel njihovim ubijalskim rokam, ker še ni prišla njegova ura.«

Misli Benedikta XVI.
Ob tem se čisto spontano sprašujemo, kako to, da je Jezus hotel izzvati ta razkol? Na začetku so ga namreč ljudje občudovali in bi lahko pri njih dosegel neko odobravanje... In ravno to je to. Jezus ni hotel iskati odobravanja ljudi, ampak, kakor bo na koncu rekel Pilatu, 'pričevati za resnico' (Jn 18,37). Pravi prerok ne uboga nikogar, razen Boga in je v službi resnice pripravljen osebno plačati za to. Res je, da je Jezus prerok ljubezni, a tudi ljubezen je iz resnice. Še več, ljubezen in resnica sta dve imeni za isto resničnost, dve imeni Boga. V današnjem bogoslužju odzvanjajo tudi te besede svetega Pavla: 'Ljubezen... se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice' (1Kor 13,4-6). Verovati v Boga pomeni, odpovedati se lastnim predsodkom ter sprejeti konkretno obličje, v katerem se je On razodel: človeka Jezusa iz Nazareta. Po tej poti pa pridemo do tega, da ga prepoznamo in mu služimo v drugih.

V tem nas razsvetljuje Marijina drža. Kdo je bil bolj domač z Jezusovo človeškostjo kot ona? Toda nikoli se ni zaradi tega pohujšala, kot so se nazareški rojaki. V svojem srcu je ohranjala skrivnost in jo je vedno bolj in vedno znova znala sprejemati na poti vere, vse do noči križa in polne svetlobe vstajenja. Marija, pomagaj nam v zvestobi in veselju prehoditi to pot.