Začetki Doma svete Marte – »papeževega doma«

VATIKAN (petek, 29. januar 2016, RV) – Dom sv. Marte, danes poznan kot »papežev dom«, je svoje ime dobil po sosednji cerkvi in stavbi. Ta je bila med letoma 1538 in 1726 bolnišnica, do leta 1874 pa samostan reda trinitarcev. Sveta Marta, kakor pravi neki stari rimski rek, je »svetila svetemu Petru«.

Začetki doma torej segajo v čas pontifikata Pavla III., ko so nekateri hišni pomočniki iz apostolske palače papeža prosili in tudi dosegli ustanovitev bratovščine ter majhne bolnišnice za najrevnejše med njimi. Slednja je bila zgrajena v neposredni bližini vatikanske bazilike. Z njo sta bila povezana tudi kapela in pokopališče, posvečena sv. Marti. O ustanovitvi pričuje papežev dokument Ad Apostolicae dignitatis apicem iz leta 1538. Cerkev se je gradila tekom 16. stoletja. Na začetku 17. stoletja jo je papež Klemen VIII. razširil. Med sakralnimi umetniškimi deli, hranjenimi v cerkvi, izstopata glineno razpelo, ki je delo Alessandra Algardija, in podoba sv. Marte. Avtor le-te je Filippo Agricola. Njegova slika je nadomestila predhodno, ki je delo Giovannija Baglioneja in ki je bila leta 1841 odnesena v Vatikansko pinakoteko.

V prvih letih 18. stoletja je bila majhna bolnišnica opuščena. Takrat so po dovoljenju papeža Benedikta XIII. cerkev in dom sv. Marte prevzeli španski in kasneje italijanski bosonogi trinitarci. V dokumentu, ki je datiran z 11. decembrom 1726, je zapisano, da naj bi jim kompleks služil kot hospic za njihove redovnike katerekoli narodnosti, ki so prihajali v Rim kot gostje. Število bratov v hospicu je bilo tako vedno omejeno.

Dve leti so v domu živele tudi redovnice, ki so v tistem času tam odprle šolo za novinke. Po ukinitvi verskih redov je bil Dom sv. Marte priključen apostolski palači. Prostori so bili takrat dani na razpolago vatikanskemu semenišču.