VATIKAN (petek, 29. januar 2016, RV) – Člani Kongregacije za nauk
vere so se danes, ob zaključku plenarnega zasedanja, srečali s papežem Frančiškom.
Sveti oče jim je spregovoril o pomembni vlogi kolegialnosti pri opravljanju njihovega
dela, v ospredje pa postavil tudi pomen komplementarnosti med hierarhičnimi in karizmatičnimi
darovi. Najprej pa je spomnil na jubilej Usmiljenja.
»Nahajamo se v svetem letu Usmiljenja,« je papež začel svoj govor in izrazil upanje, da bi v tem jubileju vsi člani Cerkve prenovili svojo »vero v Jezusa Kristusa, ki je obličje Očetovega usmiljenja in pot, ki združuje Boga in človeka«. Vse krščansko ljudstvo bi naj v tem letu v središče postavilo »telesna in duhovna dela usmiljenja«. Ob koncu življenja se nas bo vprašalo, ali smo dali jesti lačnemu in piti žejnemu, in tudi, ali smo osebam pomagali priti iz dvoma, ali smo grešnike opominjali in jih spodbujali, ali smo se borili proti nevednosti, predvsem tisti, ki se nanaša na krščansko vero in dobro življenje.
Skrbeti za celovitost vere in navad
Papež je spregovoril o nalogah kongregacije in najprej
izpostavil skrb za celovitost vere. Krščanska vera ni samo znanje, ki ga je treba
ohranjati v spominu, ampak je resnica, ki jo je treba živeti v ljubezni. Zato je skupaj
z naukom treba varovati tudi celovitost navad, predvsem v bolj krhkih življenjskih
okoljih. Priličenje vere Kristusovi osebi obsega tako dejanje razuma kot moralni odgovor
na njegov dar.
Pomen skupnega dela in pravilne sinodalnosti
Skrb za celovitost vere in navad je zelo delikatna
naloga. Za dobro opravljanje tega poslanstva je zato pomembna kolegialna prizadevnost.
Papež je spomnil, da je pri delu kongregacije zelo pomemben tudi prispevek svetovalcev
in komisij, pomembna so tudi redna tedenska srečanja ter redna in plenarna zasedanja.
»Na vseh ravneh cerkvenega življenja je treba
pospeševati pravilno sinodalnost,« je zatrdil
in spomnil na lanskoletno srečanje s predstavniki komisij za nauk vere pri evropskih
škofovskih konferencah, ko so skupaj, kolegialno pristopili k nekaterim doktrinalnim
in pastoralnim izzivom. »Na ta način pomagate,
da se v vernikih prebujata novi misijonarski zagon in večja odprtost za transcendentno
razsežnost življenja, brez katere je Evropa v nevarnosti, da bo izgubila tistega humanističnega
duha, ki ga prav tako ljubi in brani,« jim je
zatrdil papež. Spodbudil jih je, naj nadaljujejo s sodelovanjem s škofovskimi konferencami
in posameznimi škofi v tem času naglih sprememb, ko je vedno večja tudi kompleksnost
problemov.
Komplementarnost med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi
Pomemben prispevek kongregacije k prenavljanju cerkvenega
življenja pa je tudi proučevanje »komplementarnosti
med hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi«.
Kot je dejal papež, so ti darovi poklicani med seboj delovati v sinergiji za dobro
Cerkve in sveta. »Pričevanje o tej komplementarnosti
je danes nujno. Predstavlja zgovoren izraz tiste običajne raznovrstnosti oblik, ki
sestavlja cerkveno tkivo in odseva ubrano občestvo, ki živi v srcu troedinega Boga.« Enost in raznovrstnost sta pečata ene Cerkve, ki se – spodbujena
s strani Duha – zna z varnim in zvestim korakom podati proti tistim ciljem, ki ji
jih vstali Gospod kaže v zgodovini. Tu se po papeževih besedah dobro vidi, kako se
sinodalna dinamika rojeva iz občestva in vodi k vedno bolj udejanjenemu, poglobljenemu
in razširjenemu občestvu.
All the contents on this site are copyrighted ©. |