Papež med jutranjo sveto mašo: Grešniki da, pokvarjenci nikoli

VATIKAN (petek, 29. januar 2016, RV) – Prosimo Boga, da se slabotnost, ki nas navaja h grehu, ne bi nikoli spremenila v pokvarjenost. Tako se je glasila spodbuda papeža Frančiška med današnjo jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Med homilijo je izhajal iz svetopisemske zgodbe o Davidu in Batšébi. Na osnovi le-te je izpostavil to temo, o kateri je sicer spregovoril že večkrat, in poudaril, kako hudič pokvarjence navede, da ne občutijo več ničesar, medtem ko drugi grešniki čutijo potrebo po Božjem odpuščanju. Boga se lahko prosi odpuščanja za katerikoli greh, brez vsakega dvoma, da nam ne bi odpustil. Toda pokvarjencem zadostuje oblast, na kateri sloni njihova pokvarjenost.

»Ne potrebujem Boga«
To je bila tudi drža, ki jo je privzel kralj David, ko se je zaljubil v Batšébo, ženo svojega častnika Urijája, ki je bil daleč v boju. Ko jo je zapeljal in je nato izvedel, da je noseča, je David zasnoval načrt, kako bo prešuštvo prikril. Najprej je Urijája poklical z bojišča in mu ponudil, da gre domov ter si odpočije. Urijá, ki je bil zvest mož, pa ni hotel iti k svoji ženi, medtem ko so njegovi možje umirali v boju. David je poskusil še enkrat tako, da ga je upijanil. Toda tudi tokrat brez uspeha. Kralj se je torej znašel v težavah. A rekel si je: »Ne, zmogel bom …« Napisal je pismo z naročilom, naj Urijája postavijo spredaj v najhujši boj in naj se nato umaknejo od njega, da bo zadet in bo umrl: »Obsodba na smrt. Ta mož – zvest postavi, zvest svojemu ljudstvu, zvest svojemu kralju – nese s seboj obsodbo na smrt.«

»Gotovost pokvarjenosti«
David je svetnik, a je tudi grešnik, je nadaljeval papež Frančišek. Čeprav je padel v pohoto, ga je Bog imel zelo rad. Veliki in plemeniti kralj se je počutil gotovega, saj je bilo njegovo kraljestvo močno. Tako zelo gotovega, da je po prešuštvu naredil vse, kar je lahko, da bi zadevo uredil. In sicer od laži pa vse do zasnove ter ukaza za umor zvestega moža, kar je nato prikazal kot vojno nesrečo. Ta trenutek v Davidovem življenju nam kaže, kaj se lahko zgodi tudi vsem nam: »To je prehod iz greha v pokvarjenost. Tukaj David začne, naredi prvi korak naproti pokvarjenosti. Ima oblast, ima moč. Pokvarjenost je greh, ki je 'lažje dosegljiv' vsem nam, ki imamo kakšno oblast, bodisi cerkveno, bodisi versko, ekonomsko, politično … Kajti hudič nam daje počutiti se gotovi: 'Zmogel bom.'«

»Grešniki da, pokvarjenci nikoli«
Pokvarjenost – katere se je David po Božji milosti kasneje osvobodil – je načela srce tistega pogumnega fanta, ki se je s Filistejcem spopadel s pračo in petimi kamni. Obstaja trenutek, ko greh postane navada. Obstaja trenutek, ko je naš položaj tako gotov, ko imamo ugled in veliko oblast, da greh preneha biti greh in postane pokvarjenost. »Bog vedno odpusti. Toda ena najgrših stvari pokvarjenosti je, da pokvarjenec nima potrebe prositi za odpuščanje, ne čuti je …«

Prosimo danes za Cerkev – tako je sveti oče sklenil – začenši z nami, za papeža, za škofe, za duhovnike, za posvečene osebe, za verne laike: »Gospod, reši nas, reši nas pokvarjenosti. Grešniki da, Gospod, smo vsi, toda pokvarjenci nikoli! Prosimo za to milost.«