Govor kardinala Turksona na evharističnem kongresu v Cebuju

CEBU (sreda, 27. januar 2016, RV) – V Cebuju na Filipinih od 24. do 31. januarja poteka 51. mednarodni evharistični kongres. Odvija se pod geslom: Kristus v vas, upanje slave (Kol 1,27). Danes je bil med drugim na programu govor kardinala Petra Turksona, predsednika Papeškega sveta za pravičnost in mir, ki ga je le-ta izročil msgr. Antoniu J. Ledesmi, nekdanjemu članu tega vatikanskega dikasterija. Kardinalov govor je bil osredotočen na vez med evharistijo in zaščito stvarstva, na način, na kakršnega o njej govori okrožnica Laudato si' papeža Frančiška o skrbi za skupen dom. Ta tema, kot je pojasnil Turkson, nas vabi, da bi se zatopili v globine tistega, kar pomeni »resnično biti katoličani«.

Temeljni poudarki kardinalovega govora
Evharistija je »vrhunec in izvir« krščanskega življenja. Je sestavni del samega jedra krščanstva. Dopolnjuje vse vidike naše vere. To jo povezuje s papeževo okrožnico. Evharistija nas vabi k razmišljanju o Bogu, ki je dejaven, ki živi odnose; o velikonočni skrivnosti, o Kristusovi smrti in vstajenju, o zveličanju in odrešenju, ter o Božjem darovanju in našem darovanju Bogu. V kruhu in vinu so združeni naravni elementi in človeško delo, kar nas opozarja na sodelovanje z naravo v nasprotju z gospodovanjem naravi. Dejstvo, da se to človeško delo odvije pred samim začetkom maše, pa opozarja tudi na globok pomen vsega, kar naredimo. V povezavi s tem nas evharistija prav tako vabi k razmisleku o škandalu lakote; o nečloveškem delu; o odnosu do Gospodovega dne. Preko vsega tega evharistični realizem izpostavlja ravnovesje med pretiranim optimizmom in pesimizmom, poudarja pomen narave in spominja na Božjo prisotnost v vsakdanjosti, ko jemo, pijemo ali delamo. Evharistija je tako na nek način kot »obredni izraz« Boga, ki deluje v naših življenjih. Vse to so poudarki iz govora kardinala Turksona.

Bog, v katerega verjamemo, je Bog, ki deluje
Evharistija je torej kakor »središče utripajočega srca vsega našega češčenja in molitve«, predstavlja nebesa na zemlji in nas vabi, da bi bili že sedaj soudeleženi v polnosti Božje slave. Papeževa okrožnica pa vsebuje številne teme, ideje in ideale; od okolja do migracij, od političnega delovanja v prid našega skupnega doma do molitve za stvarstvo, od boja za zaustavitev onesnaženosti do kontemplacije in slavljenja Boga v vseh njegovih stvaritvah, od postavitve ubogih v središče naših življenj do skrbi za vesolje, v katerem živimo. Bog, v katerega verjamemo, je Bog, ki deluje. To je Bog zaveze, Bog stvarjenja in Bog odrešenja. Vsi smo v odnosu z njim in preko njega med seboj ter z vsemi živimi bitji na zemlji. Ena središčnih dinamik evharistije, je nadaljeval kardinal Turkson, je povzeta v besedi darovanje. Bog je nam daroval in nam še vedno daruje smrt in vstajenje svojega Sina. Pri njegovi smrti in vstajenju smo soudeleženi »v in preko dejanja evharistije«. Z le-to torej mi sami Očetu darujemo nazaj njegovo zveličavno žrtev.

Kruh in vino – velikonočni proces
Med stvarmi, ki jih v evharistiji darujemo, je delo človeških rok. To vključuje sejanje, žetev, peko in pridelavo vina, kar pomeni, da je tisto, kar smo in kar uporabljamo onkraj liturgije, prineseno v samo liturgično dejanje, da bi bilo tam spremenjeno. Z drugimi besedami, med pridelavo kruha in vina za evharistijo se že odvija »velikonočni proces«. V sejanju, žetvi, peki ali vrenju sta namreč prisotna umiranje in vstajanje. Kar delamo pri sveti maši, tako oblikuje tudi naša življenja, je povzel kardinal Turkson. Na vse, kar delamo, naj bi namreč gledali skozi objektiv velikonočne skrivnosti. Ta nam pomaga ovrednotiti, kar je v življenju resnično pomembno.

Deljenje z ubogimi
Nujna posledica evharistije pa je tudi delitev zemeljskih dobrin z ubogimi. Evharistija združuje Cerkev, zato bi nas morala izzvati, da bi opustili sebičnost v prid drugih. Evharistični darovi vedno namigujejo na deljenje le-teh. Človeško trpljenje, ki ga povzročijo dejanja človeka samega ali krivičnost pri delu, osiromaši tudi samo zemljo. To pa vodi v »kulturo odmetavanja«. Kardinal Turkson je nadalje omenil še pomen udeležbe pri nedeljski evharistiji. Smisel le-te je pozdraviti odnos z Bogom, odnos s samim seboj, medsebojne odnose in odnos s svetom. To pa znova poudarja vez evharistije z zakramentalnostjo celotnega našega bivanja, s kombinacijo življenja in smrti, pozitivnega in negativnega. Gre torej za to, da svetu prinašamo tisto, kar izkusimo med liturgijo, in pa, da poudarjamo, kako tisto, kar delamo med liturgijo, izhaja iz stvarstva in vsakdanjega življenja.