Uvodni govor kardinala Bagnasca na zasedanju stalnega sveta CEI

RIM (torek, 26. januar 2016, RV) – Od 25. do 27. januarja se je v Rimu na zimskem zasedanju sestal stalni svet Italijanske škofovske konference (CEI). Začel se je z uvodnim govorom predsednika konference, kardinala Angela Bagnasca. Med drugim je spregovoril o ekonomskih težavah, o družini in vlogi škofov pri obrambi le-te ter o migraciji. Na začetku je spomnil tudi na narodni simpozij Cerkve v Italiji, ki je potekal novembra v Firencah. Del duhovne dediščine tega srečanja je bila opredelitev štirih velikih tem za prihodnje desetletje. To so misijonska narava Cerkve oziroma misijonskost, ki mora oblikovati cerkveno delovanje in je predpostavka vsake vzgojne dejavnosti; pozornost do družine; šola, ki ima nalogo podpirati družino in z njo sodelovati; ter ubogi, v katerih je Gospod prisoten na edinstven način.

Tekoče sveto leto usmiljenja nam lahko pomaga rasti kot posamezniki in kot skupnosti. Brez usmiljenja se zanašamo na zgolj formalno pravičnost. Jubilej pa nas nasprotno lahko nauči na vse ljudi in stvari gledati z očmi dobrote. Dobrohotnost se mnogo bolj približuje resnici kakor zamera ali brezbrižnost. Kardinal je tako izrazil željo, da bi skupnosti postajale vse bolj kraji gostoljubnosti in sprejemanja, kjer so neizogibne in koristne razlike priložnost za rast, ter ne za ločitev.

Brez dela ni dostojanstva
Predsednik Italijanske škofovske konference je svoj govor nato nadaljeval z  razmišljanjem o sedanjem zgodovinskem trenutku. In sicer v povezavi z ekonomskim stanjem, zlasti v Italiji. Čeprav se govori o ponovni gospodarski rasti, le-te na konkreten način med ljudmi ni opaziti. Politiko je tako pozval, da bi omogočila nove priložnosti za delo, brez katerega ni dostojanstva. Zaskrbljujoča je zlasti brezposelnost med mladimi, ki si na ta način tudi ne morejo ustvariti družine.

Škofje morajo biti enotni pri obrambi družine
Glede le-te je kardinal Bagnasco spomnil na besede papeža Frančiška med avdienco za člane rimske rote pred nekaj dnevi: »Ne more biti zmede med družino, ki jo je hotel Bog, in katerokoli drugo obliko zveze.« Te papeževe besede so bile izhodišče, na podlagi katerega je kardinal nato izpostavil središčni položaj družine ter obenem enotnost italijanskih škofov pri njeni obrambi. Slednji morajo potrjevati lepoto in edinstvenost družine. So namreč »zakoniti glasniki« evangelija družine in zakona ter verjamejo, da je družina »ustavna listina Cerkve«. Namigovati na nasprotja med škofi glede tega pomeni ne ljubiti ne Cerkve ne same družine. Enotni morajo biti tudi v aktualni politični razpravi o civilnih zvezah.

Družina je neizčrpen zaklad
Družina je temelj in središče družbenega tkiva, oporna točka, kraj, kjer se prejema in podarja toplino, kjer iti ven iz sebe pomeni srečati drugega v lepoti komplementarnosti in odgovornosti za novo življenje. Družina je »neizčrpen zaklad in vesoljno premoženje«. Politika jo mora varovati in podpirati. Država mora v njej prepoznati več kot le svojo prihodnost, in sicer svojo stabilnost in blaginjo. »Sanjamo o državi z družinsko razsežnostjo, kjer bi bilo spoštovanje vseh življenjski stil in pravice vsakogar bi bile zagotovljene na različnih ravneh v skladu s pravičnostjo,« tako je nadaljeval kardinal Bagnasco.

Otroci niso nikoli pravica
Poudaril je tudi, da mora biti v družini, ki je skrinja odnosov, človečnosti in milosti, nad vsako drugo stvarjo resnično dobro otrok. Ti so namreč najšibkejši in najbolj izpostavljeni. »Otroci niso nikoli pravica,« je dodal Bagnasco. Niso problem reproduktivne biologije, »niso stvari, ki se proizvedejo«. Sami imajo pravico do vsake prednosti, spoštovanja, varnosti in trdnosti. Otroci potrebujejo celoten mikrokozmos v vseh njegovih bistvenih elementih. Imajo pravico odraščati ob očetu in mami. Družina je namreč antropološko in ne ideološko dejstvo. Ob tem je kardinal še dodal, da je stopnja rodnosti odločilen pokazatelj za oceno stanja v neki državi.

Oblikovati novo evropsko migracijsko politiko
Velik izziv za Evropo in Združene narode pa je trenutno migracijski pojav, ki s seboj prinaša mnoge človeške tragedije. Ljudje bežijo pred vojnami, naravnimi nesrečami, bedo in pred političnim ter verskim preganjanjem. A na žalost se zdi, da obstajajo razlike med čustvenimi in političnimi reakcijami glede žrtev, skoraj kakor da bi bilo njihovo dostojanstvo odvisno od razreda ali kaste v skladu z različnimi izvornimi državami. Nihče se ne sme sprijazniti s takšno kulturo brezbrižnosti. Potrebno je preseči zgolj posamezne rešitve in oblikovati novo »evropsko migracijsko politiko«, s katero se države ne bodo zapirale in ki se bo poglobila v izvor nastale situacije, je poudaril predsednik Italijanske škofovske konference.