Papež vodil večernice ob zaključku tedna molitve za enost kristjanov

RIM (ponedeljek, 25. januar 2016, RV) – »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov (…), ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost ni postala prazna« (1 Kor 15,9-10). S temi Pavlovimi besedami iz Prvega pisma Korinčanom se je začela homilija papeža Frančiška med večernicami, ki jih je ob zaključku tedna molitve za enost kristjanov vodil v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Danes namreč obhajamo praznik spreobrnjenja sv. Pavla.

Spreobrnjenje – izkušnja Kristusove milosti
To spreobrnjenje ni bilo v prvi vrsti »moralna sprememba«, ampak »izkušnja Kristusove milosti, ki spreminja«. Obenem je bilo klic k novemu poslanstvu: vsem oznanjati tistega Jezusa, katerega je do takrat preganjal. Pavel je v tistem trenutku razumel, da Kristus živi in je navzoč v svojih učencih ter da oni živijo v Njem. Klic, da postane apostol, ni bil utemeljen na Pavlovih človeških zaslugah, temveč na neskončni dobroti Boga, ki ga je izbral in mu zaupal to poslanstvo (glej 1 Tim 1,12-14). »Preobilno Božje usmiljenje je edini razlog, na katerem je utemeljeno Pavlovo poslanstvo, istočasno pa je tisto, kar mora apostol oznanjati vsem.«

Skrivnost Božje izbire
Pavlova izkušnja je podobna tisti, ki so jo imele skupnosti, na katere je svoje prvo pismo naslovil apostol Peter. To so bile majhne in občutljive skupnosti, ki jih je ogrožalo preganjanje. A Peter jih naslavlja z nazivi »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, ki ga je Bog pridobil« (1 Pt 2,9). Za tiste prve kristjane, tako kot za vse krščene, je vedeti, da smo bili izbrani, da bi bili del Božjega načrta zveličanja, razlog za tolažbo in nenehno čudenje. Po papeževih besedah ravno tu pridemo do skrivnosti usmiljenja in Božje izbire: »Oče ljubi vse in želi zveličati vse, zato nekatere pokliče tako, da jih 'pridobi' s svojo milostjo, da bi preko njih njegova ljubezen lahko dosegla vse.«

Isti klic in skupno poslanstvo
Vsi, ki verjamemo v Kristusa, smo poklicani oznanjati čudovita Božja dela. Navkljub razlikam, ki nas še vedno ločujejo, z veseljem prepoznavamo, da je v izvoru krščanskega življenja vedno klic, katerega pobudnik je Bog sam. Na poti vidnega polnega občestva med kristjani ne napredujemo le, kadar se medsebojno približamo, ampak predvsem v kolikor se spreobrnemo h Gospodu: »Spreobrniti se pa pomeni pustiti, da Gospod živi in deluje v nas.« Iz tega razloga kristjani iz različnih Cerkva, kadar skupaj poslušajo Božjo besedo in jo poskušajo udejanjati, delajo resnično pomembne korake naproti enosti. Poleg klica, kot je nadaljeval papež Frančišek, nam je skupno tudi isto poslanstvo, to je oznanjati čudovita Božja dela. Medtem ko hodimo naproti polnemu občestvu med nami, lahko med širjenjem evangelija razvijamo raznovrstne oblike sodelovanja. Ko hodimo in delamo skupaj, pa se zavemo, da smo v Gospodovem imenu že združeni.

Jubilej – prositi za odpuščanje in odpustiti
»V tem izrednem jubilejnem letu usmiljenja se zavedamo, da ni pristnega iskanja enosti kristjanov brez polnega zaupanja Očetovemu usmiljenju.« Zato moramo predvsem prositi odpuščanja za naše ločitve, ki so odprta rana na Kristusovem telesu: »Kot rimski škof in pastir katoliške Cerkve želim prositi za usmiljenje in odpuščanje za ne-evangeljske drže katoličanov v odnosu do kristjanov drugih Cerkva. Istočasno vse katoliške brate in sestre vabim k odpuščanju, če so danes ali v preteklosti trpeli zaradi žalitev s strani drugih kristjanov.« Ne moremo izbrisati tistega, kar se je zgodilo. Vendar pa ne želimo dopustiti, da bi teža preteklih krivd še naprej kvarila naše odnose. Le-te bo Božje usmiljenje prenovilo.

Zgled množice krščanskih mučencev
V nadaljevanju, po pozdravih, je papež Frančišek poudaril, da so s predstavniki različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti skupaj šli skozi sveta vrata bazilike. In sicer, da bi spomnili, da so edina vrata, ki vodijo k zveličanju, Jezus Kristus, naš Gospod, ki je usmiljeno Očetovo obličje. »Enost je dar usmiljenja Boga Očeta,« je še zatrdil sveti oče: »Tukaj, pred grobom svetega Pavla, apostola in mučenca, ki ga varuje ta čudovita bazilika, čutimo, da je naša ponižna prošnja podprta s priprošnjo množice krščanskih mučencev včerajšnjega in današnjega dne. Oni so na Gospodov klic odgovorili z velikodušnostjo, s svojim življenjem so zvesto pričevali o čudovitih Božjih delih, ki jih je Bog storil za nas, in že izkušajo polno občestvo v navzočnosti Boga Očeta. Podprti z njihovim zgledom in ohrabreni z njihovo priprošnjo, se obrnimo na Boga z našo ponižno molitvijo.«