S papežem Frančiškom skozi minuli teden (18. – 23. januar 2015)

Splošna avdienca: Edinost kristjanov
»Krst predstavlja zakramentalno vez edinosti, ki velja za vse tiste, ki so po njem bili ponovno rojeni,« je dejal papež Frančišek med sredino splošno avdienco. Tema kateheze je tokrat bila edinost med kristjani. »Ko mi, kristjani, pravimo, da imamo en sam krst, trdimo, da imamo vsi, katoličani, protestanti in pravoslavni, izkušnjo poklicanosti iz brezdušne in odtujene teme v srečanje z živim Bogom, polnim usmiljenja.« Žal vsi izkusimo tudi egoizem, ki povzroča razdelitev, zaprtost in prezir. »Da začnemo pri krstu pa pomeni ponovno najti izvir usmiljenja, izvir upanja za vse, kajti nihče ni izključen iz Božjega usmiljenja.«

Ta skupna milost ustvarja »neločljivo vez med kristjani, tako da se po kreposti krsta lahko vsi imamo za prave brate in sestre«. Zares smo sveto Božje ljudstvo, četudi zaradi svojih grehov še nismo popolnoma združeno ljudstvo. »Božje usmiljenje, ki deluje po krstu, je močnejše od naših ločitev.« V kakšni meri sprejmemo milost usmiljenja, v takšni postajamo vedno bolj v polnosti Božje ljudstvo. Prav tako postajamo zmožni vsem oznanjati njegova čudovita dela, in to ravno začenši s preprostim in bratskim pričevanjem o edinosti. Mi, kristjani, lahko vsem oznanjamo moč evangelija ter si prizadevamo opravljati telesna in duhovna dela usmiljenja. »To je konkretno pričevanje o edinosti med nami kristjani, protestanti, pravoslavnimi in katoličani.«

Inšpektoratu za javno varnost: Skrb za zunanji in notranji red
»Zunanjemu redu, nad katerim bdite s pozorno skrbnostjo, naj ne primanjkuje skrbi za notranji red, prežet z vedrino in mirom,« je dejal papež na srečanju z zaposlenimi pri Inšpektoratu za javno varnost v Vatikanu. Na mnogih krajih, tudi na Trgu svetega Petra, so še vedno razstavljene jaslice, ki nas vabijo, da po Marijinem zgledu v sebi  varujemo skrivnost, ki smo jo praznovali. »Marija nam je dala Jezusa kot začetek novega življenja. Ta Otrok je pravi tolažnik src, prava luč, ki osvetljuje naše življenje, ko zmaguje nad temino greha. V Njem smo premišljevali usmiljeno obličje Boga Očeta in sprejeli ponovno vabilo k spreobrnjenju k ljubezni in odpuščanju.«

Papež o romanju: Pomemben je način, kako je romar sprejet v svetišču
»Romati v svetišča je eden najzgovornejših izrazov vere Božjega ljudstva, razodeva pobožnost generacij oseb, ki so s preprostostjo verovale in so se zaupale priprošnji Device Marije in svetnikov,« so se glasile Frančiškove besede med avdienco z udeleženci mednarodnega srečanja za organizatorje romanj in zaposlene v romarskih svetiščih.

Papež je zatrdil, da je svetišče privilegiran prostor za srečanje z Gospodom, kjer se lahko z roko dotaknemo njegovega usmiljenja. Ključnega pomena je torej način, kako se romarja sprejme – biti mora ljubezniv, radosten, prisrčen in potrpežljiv. Romar, ki prestopi prag svetišča, mora bolj kot gost biti obravnavan kot družinski član. Počutiti se mora kakor doma; začutiti mora, da je bil pričakovan, da je ljubljen, da se nanj gleda z očmi usmiljenja. »Kdorkoli je, mlad ali star, bogat ali reven, bolan, nesrečen ali pa radoveden turist, naj dobi primeren sprejem, kajti v vsakomur je srce, ki išče Boga, včasih tudi brez da bi se tega v polnosti zavedalo.« Če bo dobro sprejet, bo po vrnitvi domov občutil nostalgijo po tistem, kar je izkusil, in si bo zaželel vrniti se. Predvsem pa si bo želel nadaljevati pot vere v svojem običajnem življenju.

Ekumenska delegacija Finske luteranske cerkve
»To vaše ekumensko romanje je zgovorno znamenje dejstva, kako ste, kot luterani, pravoslavni in katoličani, odkrili tisto, kar vam je skupno, in želite skupaj pričevati za Jezusa Kristusa, ki je temelj edinosti.« Tako je dejal Frančišek ekumenski delegaciji Finske luteranske cerkve, ki je tudi letos priromala v Rim in se srečala s papežem. »Pomembni koraki naprej, ki smo jih storili skupaj, gradijo trden temelj občestva življenja v veri in duhovnosti, odnosi pa so tako vse bolj prežeti z duhom vedrega soočenja in bratske podelitve,« jim je zatrdil.

Še ostala srečanja …
Papež Frančišek je v minulem tednu sprejel tudi člane rimske rote ob začetku novega sodnega leta, srečal se je s skupino sudanskih škofov in z delegacijo islamske skupnosti v Italiji. Med različnimi pomembnimi osebnostmi, ki so prišle v Vatikan na avdienco s papežem, je bil tudi monaški princ Albert. V tednu, ki je za nami, pa je izšla še papeževa poslanica za 50. svetovni dan množičnih medijev z naslovom Komunikacija in usmiljenje: rodovitno srečanje.

Jutranje homilije: Molimo za škofe
Ob jutrih je sveti oče daroval maše v kapeli Doma svete Marte. Svoja razmišljanja o duhovnih držah kristjanov je oprl predvsem na Prvo Samuelovo knjigo, iz katere se je bralo pri berilih. Pri eni od homilij pa je izhajal iz odlomka iz Markovega evangelija, kjer beremo o Jezusovi postavitvi dvanajstih apostolov, ter spregovoril o škofih in njihovih nalogah. Dvanajsteri so namreč bili prvi škofje. »Škofje imajo dve nalogi: prva naloga škofa je biti z Jezusom v molitvi. Prva naloga škofa ni delati pastoralne načrte, ampak moliti – to je prva naloga,« je odločno poudaril papež. »Druga naloga pa je biti priča, to pomeni pridigati. Pridigati zveličanje, ki nam ga je prinesel Gospod Jezus. Dve nalogi, ki nista ravno lahki, a prav ti dve nalogi sta trdna stebra Cerkve. Če ta dva stebra oslabita, ker škof ne moli ali pa moli malo, pozabi moliti, ali ker škof ne oznanja evangelija, se ukvarja z drugimi stvarmi, tudi Cerkev oslabi, trpi. Božje ljudstvo trpi. Ker so stebri šibki.«

Papež je izpostavil pomen molitve za škofe in dejal: »Za škofa je treba moliti s srcem ter Gospoda prositi: Gospod, skrbi za mojega škofa, skrbi za vse škofe; pošlji nam škofe, ki bodo resnične priče, škofe, ki bodo molili, škofe, ki nam bodo s svojim pridiganjem pomagali razumeti evangelij; ki bodo gotovi, da si ti, Gospod, živi, da si med nami.«