Msgr. Marini o evharističnem kongresu v Cebuju

FILIPINI (sobota, 23. januar 2016, RV) – Priložnost za spodbuditev evangelizacije v Aziji preko dialoga in izkušnje občestva: to je namen 51. mednarodnega evharističnega kongresa, ki se bo jutri začel v mestu Cebu na Filipinih. Trajal bo do 31. januarja. Odvijal se bo pod geslom: Kristus v vas, upanje slave (Kol 1,27). Organizatorji pričakujejo 10 tisoč udeležencev in 8.500 delegatov iz 71 držav. Med glavnimi relatorji bodo kardinali Luis Antonio Tagle, nadškof Manile, Timothy Dolan, nadškof New Yorka, John Onaiyekan, nadškof Abuje v Nigeriji, in Oswald Gracias, nadškof Bombaja. Kot odposlanec svetega očeta bo na kongresu prisoten kardinal Charles Maung Bo, nadškof Yangona v Mjanmaru.

Upanje je nujno potreben element za gledanje na prihodnost
Več o dogodku je za Radio Vatikan povedal msgr. Piero Marini, predsednik Papeškega odbora za mednarodne evharistične kongrese: »Tema upanja je osrednja tema tega evharističnega kongresa na celini, ki jo oblikujejo predvsem mladi, za katere pa je upanje nujno potreben element za gledanje na prihodnost.« Filipini in Vzhodni Timor sta edini dve azijski državi, v katerih so katoličani večina. Tako predstavljata izjemo, četudi je Azija celina, na kateri je bil Kristus rojen. Število katoličanov na Filipinih je sto milijonov, kar je približno 80 odstotkov vseh prebivalcev.

Filipini so izhodišče za evangelizacijo na azijski celini
Zaradi tega, kot poudarja msgr. Marini, so Filipini »na nek način izhodišče za evangelizacijo na azijski celini«. Le-ta je do sedaj potekala v več fazah. Prva je bila faza asirskih ali tako imenovanih kaldejskih misijonarjev, ki so izhajali iz pokrajine, iz katere je izšel tudi Abraham. Po nekaterih virih je ta kaldejska Cerkev okoli leta 1000 štela več vernikov kot Cerkvi v Rimu in Konstantinoplu skupaj. Zaradi uporabe sirskega jezika in pomanjkanja inkulturacije pa se je ta evangelizacija sčasoma porazgubila. Druga faza je potekala v 13. in 14. stoletju. Začeli so jo frančiškani, njihovo delo pa so kasneje nadaljevali jezuiti. Na Filipine so evangelij prinesli Španci. Ti so leta 1521 prišli ravno v Cebu, kjer se bo odvijal evharistični kongres. Filipini so zgled države, v kateri se je Cerkev inkulturirala. Zadnjih trideset let je prav inkulturacija namreč prednostni cilj azijskih škofovskih konferenc, ki so kot temelj evangelizacije izbrale dialog: »Dialog, ker gre za celino, bogato s kulturami. Če vera ali liturgija nista inkulturirani, je naravno, da gresta mimo, ne da bi pustili sledi.«

Inkulturacija vere in dialog z drugimi verstvi
Msgr. Marini pojasnjuje, da je eden poglavitnih razlogov, da mnogi kristjani v Aziji danes trpijo, dejstvo, da se na katoliško Cerkev gleda kot na Cerkev, povezano z Zahodom. To za evangelizacijo predstavlja veliko oviro. In zaradi tega sta tako zelo nujna inkulturacija vere ter dialog z drugimi verstvi.

Evharistični kongresi zgodovino Cerkve spremljajo od konca 19. stoletja dalje
Evharistični kongres mora pokazati, kako je evharistija »kraj sprave in povod za mir«, znotraj katerega bi se vsi ljudje kot otroci istega Boga in zatorej bratje ponovno srečali. V preteklosti so tovrstni dogodki obrodili pomenljive sadove. Zgodovino Cerkve spremljajo od konca 19. stoletja dalje. Prvi kongres je leta 1881 potekal v mestu Lille v Franciji, zadnji pa leta 2012 v Dublinu na Irskem. Sprva je bil namen poudariti navzočnost katoličanov v določenih okoljih, zato je bila pozornost osredotočena na evharistično procesijo. Kasneje, ko je papež Pij X. znižal starost za prejem prvega obhajila, je kongres postal priložnost za prejem tega zakramenta. V času pontifikata Pija XI. je bil izpostavljen predvsem misijonarski vidik. Evharistični kongres, ki je leta 1960 potekal na Bavarskem, je bil nato prelomnica, kar zadeva pomen samega obhajanja evharistije, ki ima prednost pred vsemi drugimi elementi.

Priložnost za zahvalo Filipincem za njihovo pričevanje
Msgr. Marini na koncu pove, da bodo vsi, ki bodo prišli v Cebu, tam ne le pričevali, ampak bodo tudi nekaj prejeli: »Prebivalstvo Cebuja je zelo revno, mesto ni ena pomembnih metropol prvega sveta. Toda Filipinci so osebe, ki imajo močno vero in veliko ljubezen do življenja in do veselja.« Po vsem svetu so pričevali in še vedno pričujejo za zvestobo. Kongres je tako tudi »priložnost za zahvalo vsem Filipincem, ki so razpršeni po svetu, za njihovo pričevanje vere in edinosti s katoliško Cerkvijo«.