Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. nedeljo med letom

Neh 8,2-4.5-6.8-10
In duhovnik Ezra je dal prinesti postavo pred zbor, pred može in žene, in pred vse tiste, ki so ji mogli z razumevanjem prisluhniti. To je bilo prvi dan sedmega meseca. Na trgu pred Vodnimi vrati je bral iz nje, od trenutka, ko se je zdanilo, do popoldneva, pred možmi in ženami in pred tistimi, ki so mogli umeti. Ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena proti knjigi postave. Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili, in poleg njega so stali: na njegovi desni Matitjá, Šemaá, Anajá, Urijá, Hilkijá in Maasejá; na njegovi levici pa Pedajá, Mišaél, Malkijá, Hašúm, Hašbadána, Zeharjá in Mešulám. Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. Ezra je hvalil Gospoda, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili Gospodu z obrazom do zemlje. In brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, razlagali pomen, da so mogli razumeti, kar so brali. Tedaj so Nehemija, ki je bil upravnik, duhovnik ter pismouk Ezra in leviti, ki so poučevali ljudstvo, rekli vsemu ljudstvu: »Ta dan je svet Gospodu, vašemu Bogu. Ne žalujte in ne jokajte!« Vse ljudstvo je namreč jokalo, ko so slišali besede postave. Dalje jim je rekel: »Pojdite, nasitite se s tolstim mesom in se napijte sladkega vina. Pošljite delež tudi tistemu, ki nima nič pripravljeno. Kajti svet je ta dan našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.«

1Kor 12,12-30
Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz mnogih. Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« mar zaradi tega ne spada k telesu. In če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« mar zaradi tega ne spada k telesu. Če bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Če bi vse bilo sluh, kje bi bil vonj? Tako pa je Bog postavil ude v telo, vsakega od njih, kakor je hotel. Če bi bilo vse en sam ud, kje bi bilo telo? Tako pa je mnogo udov, eno pa je telo. Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.«

Ampak mnogo več, telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in tiste, za katere mislimo, da so manj častni za telo, obdajamo z obilnejšo častjo in tisti, ki so za nas neugledni, imajo obilnejši ugled, tisti pa, ki so za nas ugledni, tega ne potrebujejo. Toda Bog je sestavil telo tako, da je dal prikrajšanemu obilnejšo čast, da ne bi bilo razdora v telesu, temveč, da bi udje enako skrbeli drug za drugega. In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.

Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. Tiste pa, ki jih je Bog postavil v Cerkvi, jih je: prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem moči, potem milostne darove ozdravljanj, pomoči, vodenja, raznovrstnih jezikov. Mar so vsi apostoli? Mar so vsi preroki? Mar so vsi učitelji? Mar imajo vsi moči? Mar imajo vsi milostne darove ozdravljanj? Mar vsi govorijo jezike? Mar vsi razlagajo?

Lk 1,1-4;4,14-21
Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se dopolnili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem od začetka vse natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, to po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, v katerih si bil poučen.

Jezus se je v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili.

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje
in da bo slepim vrnjen vid,
da izpustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Razlaga cerkvenih očetov
Lk 1,1-4
Origen pravi: »Sveti Duh je dal Cerkvi en sam evangelij v štirih knjigah.« Sv. Ambrož nadaljuje Origenovo misel: »Evangelist Luka nam ni dal nepristranske in nevtralne pripovedi, temveč opis, ki ima namen prepričati ter spreobrniti, bogat s kristološko vsebino.« Sv. Atanazij pravi: »Luka se opira na pričevanja tistih, ki so videli in poslušali Jezusa in mu tako posredovali izročilo o zakramentih in o Kristusu. Teofil predstavlja posebne bralce, torej skupnost tistih, ki ljubijo Boga, kot so krščeni in katehumeni, in želijo biti za vedno zvesti evangeliju.« Origen doda: »Namen Lukovega evangelija je vera, ki je v polnosti poučena, trdna in ki bo ohranjena vse do končnega zveličanja. Do takšne vere pridemo preko branja evangelija, torej s katehetskim branjem, da bi tako bili skrbno in v vsem postopoma poučeni o dogodkih, ki jih evangelij pripoveduje.«

Lk 4,14-21
Origen pravi: »Luka piše, da se je Jezus vrnil z močjo Duha. S tem je nakazal, kako se moč Duha izraža v Jezusovem poučevanju v shodnici.« Sv. Efrem Sirski pa opaža, da je v »Jezusovem poučevanju tedenski ritem, od sobote do sobote, od sinagoge do sinagoge, od enega bogoslužnega konteksta do drugega.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi, da »je Jezusovo poučevanje na ljudstvo naredilo globok vtis, saj se je o njem govorilo po vsej Galileji. Glas o njem se je širil zaradi čudežev, ki jih je delal kot Božji Sin.«

Origen razlaga: » Jezus je šel v nazareško shodnico in prebral Iz 61. Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti, da se je sedaj po njem začela mesijanska doba zveličanja. Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je »'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa.« Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: »Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!« (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

Misli Benedikta XVI.
Današnje bogoslužje nam skupaj predstavlja dva različna odlomka iz Lukovega evangelija. Najprej je uvod (1,1-4), namenjen nekemu 'Teofilu'. To ime namreč v grščini pomeni 'Božji prijatelj', zato lahko v njem vidimo vsakega vernika, ki se odpre Bogu ter želi spoznati evangelij. Drugi odlomek (4,14-21) pa nam prestavlja Jezusa, ki je 'z močjo Duha', šel na sobotni dan v nazareško shodnico. Kot pravi vernik se Gospod ni izognil tedenskemu bogoslužnemu ritmu, ampak se je pridružil bogoslužnemu zboru svojih rojakov pri molitvi in poslušanju Pisma. Pri obredu je bilo predvideno branje enega odlomka iz Tore (Postave) ali iz Prerokov, kateremu je sledila razlaga. Tistega dne je Jezus vstal, da bi bral. Našel je odlomek preroka Izaija, ki se takole začenja: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim' (Iz 61,1-2).