Duhovne misli Benedikta XVI. za 3. nedeljo med letom

»Ob 'polnosti časov' (cf. Gal 4,4) je Gospodov angel oznanil nazareški Devici, da bo Sveti Duh, 'moč Najvišjega', prišel nadnjo in jo obsenčil. Zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (cf. Lk 1,35). Po besedah preroka Izaija bo Mesija tisti, na komer bo počival Gospodov Duh (cf. 11,1–2; 42,1). Prav na to prerokbo se navezuje Jezus, ko je začel javno delovati v sinagogi v Nazaretu. Na veliko presenečenje navzočih je rekel: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu' (Lk 4,18–19; cf. Iz 61,1–2). Ko je nagovoril navzoče, je te preroške besede obrnil nase, rekoč: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21)«.

»Današnji evangelij nam torej pravi, da je Jezus Kristus, maziljen od Očeta v Svetem Duhu in je tako resnični in večni evangelizator. 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim' (Lk 4,18). To Kristusovo poslanstvo, to novo gibanje, se nadaljuje v prostoru in času skozi stoletja in na vseh celinah. To gibanje, ki izhaja od Očeta, prinaša v moči Duha veselo oznanilo ubogim vseh časov, ubogim v materialnem, kakor v duhovnem pomenu. Cerkev je prvo in potrebno orodje pri tem Kristusovem delu, saj je z njim združena kot telo z glavo. 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21). Tako je rekel Vstali svojim učencem in ko je dihnil vanje, je dodal: 'Prejmite Svetega Duha' (v. 22). Bog je po Jezusu Kristusu prvi evangelizator sveta. Kristus sam pa je hotel svoje poslanstvo posredovati Cerkvi. To je storil in še nadaljuje vse do konca sveta tako, da izliva Svetega Duha na svoje učence, torej istega Duha, ki je prišel Nadenj in je ostal v Njem med vsem njegovim zemeljskim življenjem ter mu dajal moč, da oznani jetnikom oproščenje in da slepim vrne vid, da izpusti zatirane na prostost, da oznani leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19)«.

Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev na Bližnjem vzhodu zapisal: »Škofje morajo skrbeti za to, da zagotovijo duhovnikom, njihovim najožjim sodelavcem dostojno bivanje, da se ne bi ti izgubljali v iskanju 'zemeljskih' stvari, temveč se bi lahko vredno posvetili Božjim stvarem ter svojemu pastoralnemu poslanstvu. Sicer pa, kdor pomaga ubožcu, si služi nebesa! Sveti Jakob vztraja pri dolžnem spoštovanju do ubogega, pri njegovi veličini ter o njegovem pravem mestu v skupnosti (prim. Jak 1,9-11; 2,1-9). Zato je potrebno takšno upravljanje z dobrinami, da le to postane kraj učinkovitega oznanjevanja Jezusovega osvobajajočega sporočila: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom oproščenje in da bo slepim vrnjen vid, da izpustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). Zvesti upravitelj je tisti, ki je razumel, da je samo Gospod dragoceni biser (prim. Mt 13,45-46) in da je samo On resnični zaklad (prim. Mt 6,19-21; 13,44). O da bi lahko škofje zgledno pričevali o tem svojim duhovnikom, semeniščnikom ter vernikom!«

Ta brezmejna pot popolnosti je namenjena vsem nam, če je le 'pogled našega srca' usmerjen k zrenju Modrosti in Resnice, ki je Jezus Kristus. Ko Origen pridiga o Jezusovem govoru v Nazaretu, ko so bile 'oči vseh v shodnici uprte Vanj' (Lk 4,20), se zdi, da nagovarja nas: 'Tudi danes, če želite, v tem zboru so vaše oči uprte v Zveličarja. Ko boš namreč ti obrnil svoj najgloblji pogled srca k zrenju Modrosti ter Resnice in edinega Božjega Sina, tedaj bodo tvoje oči videle Boga. O, srečen zbor tistih, o katerih Sveto pismo pravi, da so bile njih oči uprte Vanj! O koliko si želim, da bi tudi ta zbor bil deležen podobnega pričevanja, da bi oči vseh, nekrščenih, vernikov, žena, mož in otrok, torej ne telesne, temveč oči duše gledale Jezusa!' (Homilija o Lukovem evangeliju 32,6).

Opoldanska molitev Angelovega češčenja, nedelja, 27. januar 2013
Današnje bogoslužje nam skupaj predstavlja dva različna odlomka iz Lukovega evangelija. Najprej je uvod (1,1-4), namenjen nekemu 'Teofilu'. To ime namreč v grščini pomeni 'Božji prijatelj', zato lahko v njem vidimo vsakega vernika, ki se odpre Bogu ter želi spoznati evangelij. Drugi odlomek (4,14-21) pa nam prestavlja Jezusa, ki je 'z močjo Duha', šel na sobotni dan v nazareško shodnico. Kot pravi vernik se Gospod ni izognil tedenskemu bogoslužnemu ritmu, ampak se je pridružil bogoslužnemu zboru svojih rojakov pri molitvi in poslušanju Pisma. Pri obredu je bilo predvideno branje enega odlomka iz Tore (Postave) ali iz Prerokov, kateremu je sledila razlaga. Tistega dne je Jezus vstal, da bi bral. Našel je odlomek preroka Izaija, ki se takole začenja: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil. Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim' (Iz 61,1-2). Origen razlaga: 'Ni naključje, da je odprl zvitek in našel poglavje, ki prerokuje o njem, ampak je tudi to delo Božje previdnosti' (Homilije o Lukovem evangeliju 32,3). Jezus je namreč potem, ko je končal z branjem in je nastala tišina polna pričakovanja, dejal: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali' (Lk 4,21). Sveti Ciril Aleksandrijski zatrjuje, da je 'danes', ki je med prvim in drugim Kristusovim prihodom, vezan na sposobnost vernika, da posluša in se pokesa (prim. PG 69, 1241). V še bolj radikalnem smislu pa je Jezus sam ta 'zveličavni danes' v zgodovini, saj vodi k popolni izpolnitvi odrešenja. Pojem 'danes', tako ljub svetemu Luku (prim. 19,9; 23,43), evangelist uporablja skupaj z njemu najljubšim kristološkim nazivom 'zveličar' (sōtēr). Ta je navzoč v angelovih besedah pastirjem: 'Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod' (Lk 2,11).

Dragi prijatelji, ta odlomek nagovarja 'danes' tudi nas. Predvsem, da razmislimo, kako preživljamo nedeljo, kot dan za počitek in za družino, predvsem pa kot dan, ki ga posvetimo Gospodu tako, da se udeležimo evharistije, med katero se hranimo s Kristusovim telesom in krvjo ter z njegovo Besedo življenja. Nadalje nas ta evangelij v današnjem tako razpršenem in raztresajočem času vabi, da se vprašamo o naši sposobnosti poslušanja. Preden lahko govorimo o Bogu in z Bogom, ga je treba poslušati. Bogoslužje Cerkve je 'šola' poslušanja Gospoda, ki nam govori. Končno pa nam tudi pove, da lahko vsak trenutek postane ugoden 'danes' za naše spreobrnjenje. Vsak dan lahko postane 'zveličavni danes', saj je zveličanje zgodovina, ki se nadaljuje za Cerkev ter za vsakega Kristusovega učenca. To je krščanski smisel 'carpe diem', pograbi dan, v katerem te Bog kliče, da ti podari zveličanje!

Naj bo Devica Marija vedno naš zgled in naša voditeljica, da bomo zmogli vsak dan našega življenja prepoznati in sprejeti navzočnost Boga, našega Zveličanja in Zveličarja vsega človeštva.