Papež Frančišek o ključnem pomenu sprejema v romarskih svetiščih

VATIKAN (četrtek, 21. januar 2016, RV) – »Romati v svetišča je eden najzgovornejših izrazov vere Božjega ljudstva, razodeva pobožnost generacij oseb, ki so s preprostostjo verovale in so se zaupale priprošnji Device Marije in svetnikov.« Tako je poudaril papež Frančišek danes dopoldne, ko je sprejel okoli tri tisoč udeležencev mednarodnega srečanja za tiste, ki organizirajo romanja ali delajo v romarskih svetiščih. Srečanje se je z današnjo avdienco sklenilo. Tridnevni dogodek, ki je potekal v okviru jubileja usmiljenja, sta organizirala Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije in institucija Opera Romana Pellegrinaggi (ORP), ki skrbi za organizacijo romanj.

Romanje – izvirna oblika evangelizacije
Ta ljudska pobožnost – romanje – je »izvirna oblika evangelizacije«, je na začetku zatrdil sveti oče. Vedno jo je treba spodbujati in ceniti, brez da bi zmanjševali njeno vrednost. Papež Pavel VI. je v dokumentu Evangelii nuntiandi zapisal, da je namesto o »ljudski vernosti« bolje govoriti o »ljudski pobožnosti«, dokument iz Aparecide pa je storil še korak naprej in začel govoriti o »ljudski duhovnosti«. Ljudje v svetiščih namreč živijo globoko duhovnost, tisto pobožnost, ki je stoletja vero oblikovala s preprostimi, a zelo pomenljivimi molitvami. Narobe je misliti, da se na romanjih živi »množično« ter ne »osebne« vere: »V resnici romar s seboj prinese lastno zgodbo, lastno vero, luči in sence lastnega življenja. Vsakdo v srcu nosi izbrano željo in posebno molitev.«

Sprejem – od sprejema je odvisno vse
Papež Frančišek je nadaljeval, da kdor vstopi v svetišče, takoj začuti, da je doma, da je sprejet, razumljen in podpiran. Svetišče je »privilegiran prostor« za srečanje z Gospodom. Tam se lahko »z roko dotakne njegovega usmiljenja«. Ključna beseda, je poudaril sveti oče, je zatorej »sprejem«. Od sprejema je odvisno vse, zato mora biti »ljubezniv, radosten, prisrčen in potrpežljiv«. Evangeliji nam predstavljajo Jezusa, ki je vedno sprejemajoč do vseh, ki se mu približajo, zlasti do bolnikov, grešnikov in izključenih. Poznamo tudi njegove besede: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Mt 10,40). Jezus je govoril o sprejemu, predvsem pa ga je živel. Grešniki, kot sta bila na primer Matej ali Zahej, so Jezusa sprejeli v lastnem domu, ker so se sami počutili sprejeti z njegove strani. To je spremenilo njihova življenja. Zanimivo je tudi, da se knjiga Apostolskih del zaključuje z besedami, da je sv. Pavel »sprejemal vse, ki so prihajali k njemu« (Apd 28,30). Njegov dom v Rimu, kjer je živel kakor ujetnik, je bil kraj, kjer je oznanjal evangelij.

Romar mora biti obravnavan kot družinski član
Sprejem je za evangelizacijo resnično odločilen, je povzel papež in dodal, da včasih zadostuje preprosto ena beseda ali nasmeh. Romar v svetišče pogosto pride utrujen, lačen in žejen. To telesno stanje pa lahko odseva tudi notranje. Zato je nujno, da je dobro sprejet tako na materialni kot duhovni ravni. »Pomembno je, da se romar, ki prestopi prag svetišča, bolj kot gost čuti obravnavanega kot družinski član.« Počutiti se mora kakor doma; začutiti mora, da je bil pričakovan, da je ljubljen, da se nanj gleda z očmi usmiljenja. »Kdorkoli je, mlad ali star, bogat ali reven, bolan, nesrečen ali pa radoveden turist, naj dobi primeren sprejem, kajti v vsakomur je srce, ki išče Boga, včasih tudi brez da bi se tega v polnosti zavedalo.« Če bo dobro sprejet, bo po vrnitvi domov občutil nostalgijo po tistem, kar je izkusil, in si bo zaželel vrniti se. Predvsem pa si bo želel nadaljevati pot vere v svojem običajnem življenju.

Svetišče je dom odpuščanja
Na koncu je papež Frančišek spomnil še na povsem poseben sprejem, povezan s spovedjo. Svetišče je »dom odpuščanja, kjer se vsakdo sreča z nežnostjo Očeta«. On ima usmiljenje za vse, nihče ni izključen. Kdor se približa spovednici, to stori zato, ker se kesa svojega greha in čuti potrebo, da se približa. Jasno zaznava, da ga Bog ne obsoja, temveč ga sprejme in objame, kakor oče izgubljenega sina, da bi mu povrnil sinovsko dostojanstvo. »Duhovniki, ki svoje poslanstvo opravljajo v svetiščih, morajo imeti srce prežeto z usmiljenjem; njihova drža mora biti drža očeta.«