Papeževa jutranja sveta maša: Molitev dela čudeže

VATIKAN (torek, 12. januar 2016, RV) – Molitev dela čudeže. Srcu, ki pozablja na sočutje, preprečuje, da bi okamnelo. Tako je ponovil papež Frančišek med homilijo danes zjutraj, ko je v kapeli Doma sv. Marte daroval sveto mašo. Med drugim je zatrdil, da »molitev vernikov spreminja tudi Cerkev«.

Lahko smo »osebe vere«, a smo vseeno izgubili občutek za sočutje, ga pokopali pod pepelom presojanja in skrajne kritike. Jasen primer, kako se to lahko zgodi, najdemo v današnji Božji besedi. V odlomku iz Prve Samuelove knjige sta protagonista Ana in duhovnik Heli. Ana je ženska, ki trpi zaradi neplodnosti in Boga v solzah prosi, da bi ji podaril otroka. Duhovnik Heli jo od daleč, sedeč na nekem stolu v svetišču, raztreseno opazuje.

Ana je za milost prosila s svojo bolečino in s svojimi solzami
V prizoru najprej slišimo Anine žalostne besede, nato pa še duhovnikove misli. Heli ne sliši njenih besed in tako z zlohotno plitvostjo žensko ožigosa zaradi njenega tihega šepetanja. Zanj je Ana le »pijanka«. Pa vendar tisti njen neustavljiv jok, kot je nadaljeval papež Frančišek, od Boga izvabi naprošeni čudež. »Ana je molila v svojem srcu in premikale so se le ustnice, medtem ko glasu ni bilo slišati. To je pogum ženske vere, ki Gospoda prosi za milost s svojo bolečino in s svojimi solzami. V Cerkvi je veliko takšnih dobrih žensk,« je poudaril sveti oče. Molijo, kakor da bi šlo za stavo. Spomnimo se le sv. Monike, ki je s svojimi solzami dosegla milost spreobrnjenja lastnega sina, sv. Avguština.

Kako enostavno nam je presojati ljudi!
Duhovnik Heli pa je »ubog človek«. Papež je priznal, da do njega čuti »določeno simpatijo«, saj v sebi prepoznava pomanjkljivosti, ki ga Heliju približujejo in zaradi katerih ga dobro razume. Kako enostavno nam je presojati ljudi, kako enostavno nam je ne vprašati se, kaj človek nosi v svojem srcu! Kadar v sebi nimamo sočutja, vedno mislimo slabo. Takrat ne moremo razumeti tistega, ki nasprotno moli z bolečino in tesnobo ter to bolečino in tesnobo izroča Gospodu. Takšna je bila tudi Jezusova molitev na vrtu Getsemani. Njegova tesnoba in bolečina sta bili tako veliki, da je postal njegov pot krvav. A Očetu ni očital: »Oče, če ti hočeš, me reši tega, toda zgodi naj se tvoja volja.« Jezus je odgovoril kakor Ana: z blagostjo. »Večkrat molimo in prosimo Gospoda, toda pogosto ne znamo priti prav do tistega boja z Gospodom, do solz, da bi prosili, prosili za milost.«

Molitev dela čudeže
Papež Frančišek je spomnil na zgodbo nekega moškega iz Buenos Airesa, katerega devetletna hčerka je umirala. Odšel je k Devici iz Lujana in celo noč preživel oklepajoč se železne ograje svetišča, v molitvi za milost ozdravljenja. Zjutraj se je vrnil v bolnišnico in odkril, da je njegova hčerka ponoči ozdravela: »Molitev dela čudeže.« Čudeže dela tako za verne laike, duhovnike ali škofe, ki so izgubili sočutje. »Molitev vernikov spreminja Cerkev: nismo mi, papeži, škofje, duhovniki, redovnice, tisti, ki Cerkev peljejo naprej, ampak so svetniki. In svetniki so tisti, ki so kakor ta ženska. Svetniki so tisti, ki imajo pogum verjeti, da je Bog Gospod in da lahko stori vse.«