Kard. Parolin o poklicanosti, hvaležnosti, duhovništvu

VATIKAN (torek, 12. januar 2016, RV) – Državni tajnik kardinal Pietro Parolin je za Radio Vatikan spregovoril o svojem življenju duhovnika in diplomata. 17. januarja bo dopolnil 61 let, v svojem življenju pa je hvaležen mnogim ljudem. »V svojem življenju sem srečal številne osebe, ki sem jim hvaležen, ker so mi z besedami, predvsem pa z dobrim zgledom, pomagale odkriti in živeti mojo poklicanost v duhovništvo,« pravi in poudarja, da v življenju najbolj potrebujemo ravno dobre zglede.

Najprej hvaležen družini
Najbolj je seveda hvaležen družini, kjer je doživel globoko vero, pristno krščansko življenje in vsakodnevno zavzemanje za evangeljske vrednote. »Kljub omejitvam, ki so skupne vsaki človeški izkušnji, in kljub mnogim preizkušnjam, ki so nas spremljale, mi je Gospod dal zares lepo družino,« pove kardinal Parolin, ki mu je pri desetih letih umrl oče, mama pa je zatem sama skrbela zanj ter za njegova brata in sestro. Hvaležen je tudi svojemu župniku, duhovniku, zaradi katerega je želel postati kakor on. A tu so še mnogi drugi: škof, ki ga je posvetil v duhovnika, predstojniki v semenišču, kolegi duhovniki … Kot pravi, pri prepoznavanju svoje poklicanosti, ni bilo nobenih posebnih znamenj: »Moja zgodba je zgodba o fantu, ki ga je Gospod poklical v običajnih okoliščinah življenja in je imel to milost, da je našel nekoga, ki mu je znal pomagati gojiti poklicanost, da je rodila sadove.«

Poslanstvo duhovnika ostajata vedno isto
Od duhovniškega posvečenja je minilo 36 let. Se je v tem času v družbi in Cerkvi kaj spremenilo? Parolin odgovarja, da so se s sociološkega vidika stvari spremenile. Današnja družba ni enaka kot včeraj in je torej logično, da se tudi duhovniki morajo prilagoditi novim življenjskim razmeram. A vloga duhovnika se ne spremeni. Kardinal Parolin takole pravi: »Mislim, da poklicanost in poslanstvo duhovnika ostajata vedno ista: prinašati Boga ljudem in prinašati ljudi Bogu. In to ne h kakršnemu koli Bogu, ampak Bogu Jezusa Kristusa, Bogu evangelija. Poslanstvo, ki se ne spremeni v zgodovinskih okoliščinah ali dogodkih; poslanstvo, ki je danes toliko bolj nujno kolikor bolj se zdi, da se obzorje vere zatemnjuje in da naš svet postaja vedno bolj sekulariziran. Duhovnik mora biti Božji človek, verodostojno znamenje, čim bolj razsvetljen z njegovo navzočnostjo ljubezni in zveličanja v svetu; most, ki omogoča in pospešuje srečanje z Njim, ki nam edini lahko da smisel in pomen v življenju; duhovnik mora znati odgovarjati na najgloblja vprašanja, učiti ljubiti in se žrtvovati za vse, predvsem pa za najrevnejše in najbolj zapuščene.«

Vsako trpljenje se me mora dotakniti
Papež Frančišek duhovnike pogosto spodbuja, naj se podajo na bivanjske in geografske periferije. Kardinal doda, da jih pravzaprav spominja, da je duhovnik poslan evangelizirat revne. Na to razsežnost mora biti posebej pozorna formacija v semeniščih, ki mora znati pripraviti bodoče duhovnike na evangelizacijo revnih. Obenem pa morajo tudi pustiti, da jih reveži sami evangelizirajo. A to ni mogoče brez odprtega pogleda na njihove življenjske razmere, ki so pogosto posledica krivice in ki morajo duhovniku neprestano raniti srce. Vse dokler ne bo krvavelo kakor Jezusovo srce. Parolin soglaša z besedami papeža Frančiška iz njegove poslanice za svetovni dan molitve 2016 in pritrdi, da je največja nevarnost brezbrižnost, ki je hči navajenosti. »Kot duhovniki moramo dopustiti, da se nas dotakne vsako trpljenje, vsaka bolečina, vsaka revščina, tako materialna kot duhovna.«

Celibat je in ostaja velik Gospodov dar
Kardinal Parolin je povprašan še o duhovniških škandalih in celibatu. Po njegovem mnenju je živeti celibat v današnji družbi težje kakor prej. Bilo je veliko več t.i. »zunanje« pomoči. Danes pa je vse postalo bolj kompleksno. Kljub vsemu pa »celibat je in ostaja velik dar«, ki ga je Gospod namenil Cerkvi in za katerega moramo biti zelo hvaležni. Parolin poudari, da pa razlog za škandale, v katere so vpleteni duhovniki, zagotovo ni celibat. »Vzroki so nezrelost in šibkost oseb, njihova zloba, pomanjkljiva formacija, nezadostno razločevanje itd.« Meni, da je zato pomembno izvajati resno in učinkovito čustveno vzgojo, najprej v družini, takoj ob njej je šola, zatem pa še v semenišču. Usmerjena mora biti v doseganje zrele ljubezni, ki je dar in se ga lahko živi bodisi v zakonski zvezi bodisi v obliki celibata.