Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za nedeljo Jezusovega krsta

Iz 42,1-4.6-7
Glej, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Dal sem nanj svojega duha,
narodom bo delil pravico.
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval
in ne dal slišati svojega glasu po ulicah.
Nalomljenega trsta ne bo zlomil
in tlečega stenja ne ugasil,
zvesto bo delil pravico.
Ne bo opešal in ne podlegel,
dokler ne vzpostavi pravice na zemlji
in otoki dočakajo njegovo postavo.
Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti
prijel sem te za roko in naredil.
dal sem te v zavezo ljudstvu
in v luč narodom,
da odpreš slepe oči
in izpelješ jetnike iz zapora,
iz ječe tiste, ki sedijo v temi.

Apd 10,34-38
Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.

Lk 3,15-16.21-22
Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so v svojem srcu vsi mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem odgovoril in rekel: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Gregor Veliki pravi: »Luka nas je seznanil s tem, da se je ljudstvo spraševalo, če je bil Janez Kristus. Janez ni ženin, ampak ženinov prijatelj.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Janez, kot predstavnik Judov, ni vreden odvezati jermena Jezusovih sandal, saj je njegova naloga, da pripravi pot Jezusu, ki je Kristus, saj on krščuje z vodo, Jezus pa bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem«, »kakor se je zgodilo na binkošti«, pa dodaja sv. Ciril Jeruzalemski. Sv. Maksim Torinski pravi: »V bogoslužnem koledarju je kmalu za Jezusovim rojstvom njegov krst, ker je med tema dogodkoma kar nekaj vzporednic.« Origen razlaga: »'Nebesa so se odprla' je programska tema za ves nadaljnji evangelij, saj 'odprta nebesa' pomeni prihod odpuščanja grehov.« Sv. Ambrož pravi, da je tu »navzoča skrivnost Svete Trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha, ki so večno med sabo združeni.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Velika skrivnost je, da Kristus, pravi Bog in pravi človek, posvečen po Svetem Duhu in od Očeta priznan, odpre pot padlemu človeštvu, da se po krstu včleni v Kristusa in prav tako prejme Svetega Duha in posinovljenje Božjih otrok.« Gregor Nazianški dodaja: »Od tega trenutka je Sveti Duh spremljal Jezusa pri njegovem javnem delovanju, saj je Duh vedno Jezusov Duh.« Sv. Ciprijan razlaga: »Jezus kot maziljeni, kot Mesija, kot Kristus je v vodah Jordana tako iz solidarnosti do nas kot namesto nas.« Maksim Torinski nadaljuje Ciprianovo trditev: »Ko je vstopil v vode Jordana namesto nas, je s tem posvetil vode za naš krst.« Takole pa sv. Ambrož razloži razodetje Boga nad Jezusom, potem ko ga je Janez krstil: »Izjava, da je Jezus ljubljeni sin, je višek Jezusovega krsta in razodeva povezanost med Očetom in Sinom.«

Misli Benedikta XVI.
V trenutku Jezusovega krsta, v tem ponižnem dejanju ljubezni, se je odprlo nebo. Sveti Duh se je vidno razodel v podobi goloba in zaslišal se je glas Očeta, ki prizna svojega ljubljenega Sina. Ta dogodek je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.