Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Gospodovega krsta

V božičnem času, ki se danes zaključuje, smo zrli otroka Jezusa v revni betlehemski votlini za katerega sta ljubeče skrbela Marija in Jožef. Vsakega otroka, ki se rodi, Bog zaupa njegovim staršem. Kako pomembna je torej družina, zibelka življenja in ljubezni, utemeljena na svetem zakonu! Nazareška hiša, v kateri je živela sveta družina, je zgled in šola preprostosti, potrpežljivosti in soglasja za vse krščanske družine.

V današnjem evangeliju pa sveti Luka predstavlja Jezusa, ki se je pomešal med ljudi, ko se je napotil k Janezu Krstniku, da bi ga ta krstil. 'Ko je bil tudi Jezus krščen', pravi Luka, 'je molil' (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje evangelist pravi, da se je nad Gospodom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal glas, ki je rekel Jezusu: 'Ti si moj ljubljeni Sin' (Lk 3,22). Med krstom nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: 'Ti si moj ljubljeni sin'. Krst je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok.

V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju“ (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo željo bili očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi.

Veselje, ki izvira iz obhajanja božiča, se danes dopolnjuje s praznikom Gospodovega krsta. Evangeljski odlomek o Jezusovem krstu v Jordanu prikazuje pot ponižanja, ki jo je Božji Sin svobodno izbral iz poslušnosti Očetovi volji. Na začetku svojega javnega delovanja je prejel krst pokore in spreobrnjenja. Tega Jezus nedvomno ni potreboval. Vseeno pa se je On, ki je brez greha, pridružil tistim, ki priznajo, da potrebujejo odpuščanje in Boga prosijo za dar spreobrnjenja, se pravi za milost, da se z vsem srcem vrnejo k njemu in so popolnoma njegovi. Jezus želi biti na strani grešnikov, biti solidaren z njimi in jim izraziti Božjo bližino. Tako je solidaren z nami, z našim naporom, da bi se spreobrnili, da bi opustili svojo sebičnost, se odtrgali od svojih grehov. Jezus je resnično prevzel nase našo človeško naravo in lahko razume njeno slabotnost in krhkost. Njegovo poslanstvo je ozdraviti ranjene in bolne ter vzeti nase greh sveta.

V trenutku Jezusovega krsta, v tem ponižnem dejanju ljubezni, se je odprlo nebo. Sveti Duh se je vidno razodel v podobi goloba in zaslišal se je glas Očeta, ki prizna svojega ljubljenega Sina. Ta dogodek je resnično razodetje Svete Trojice, ki pričuje o Jezusovi božanskosti. On je tisti, ki ga je Bog poslal, da bi osvobodil svoje ljudstvo. Vendar pa je njegova oblast drugačna od posvetne. Njegova moč je moč nekoga, ki za nas trpi. Z Jezusovo smrtjo je človek osvobojen oblasti greha in ponovno spravljen z Očetom. Z njegovim vstajenjem je človek obvarovan večne smrti in premaga zlo. V zakramentu krsta pa se zgodi prav to, da človek postane globoko in za vedno združen z Jezusom, prodre v skrivnost njegove moči, torej njegove smrti, ki je vir življenja, postane soudeležen pri njegovem vstajenju, da bi se ponovno rodil za novo življenje.

Čas luči, Kristusove luči, ki kot novo sonce, ki se je pojavilo na obzorju človeštva, razprši temo zla in nevednosti, se zaključuje na današnji praznik Jezusovega krsta. Janez piše, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina 'v spravno daritev za naše grehe'. To je razlog, da je prvo dejanje v Jezusovem javnem delovanju prav dogodek krsta in da Janez Krstnik, ko ga zagleda, pravi: 'Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.' Ta Jezus je novi človek, ki želi živeti kot Božji otrok, se pravi v ljubezni; človek, ki ob soočenju z zlom sveta izbere pot ponižnosti in odgovornosti, izbere, da ne bo rešil samega sebe, temveč daroval svoje življenje za resnico in pravičnost. Biti kristjani pomeni živeti tako. Toda ta način življenja vsebuje ponovno rojstvo. To ponovno rojstvo je krst, ki ga je Kristus podaril Cerkvi, da bi prenovil ljudi za novo življenje. Sveti oče je nato vernike povabil, da bi se spomnili svojega krsta, tega duhovnega ponovnega rojstva, ki odpira pot večnega življenja. Da bi vsak kristjan v tem letu vere znova odkril lepoto prerojenja od zgoraj, iz ljubezni Boga, in zaživel kot njegov pravi otrok.