Škof Gize: Božič v koptski Cerkvi letos mirnejši

EGIPT (četrtek, 7. januar 2016, RV) – Vzhodne Cerkve, ki sledijo julijanskemu koledarju, božič obhajajo na današnji dan. Ena teh skupnosti je koptska, ki praznuje v vzdušju napetosti. Vendar pa je le-ta nekoliko popustila glede na dramatične dni v prejšnjih letih, ko so praznik zaznamovali krvavi napadi džihadistov na koptske cerkve in samostane v Egiptu. O tem je za Radio Vatikan spregovoril msgr. Antonious Aziz Mina, škof Gize:

Kristusovo rojstvo je navzočnost utelešenega usmiljenja
»Letos ima božič nekoliko drugačen priokus, glede na to, da je leto usmiljenja … Kristusovo rojstvo je ikona Božjega usmiljenja, je navzočnost utelešenega usmiljenja med nami.« Situacija, v kateri živi Cerkev v Egiptu, je letos mirnejša. Msgr. Mina dodaja, da pa še vedno ostajajo težave s fanatiki, ki niso le proti kristjanom, ampak proti vsem. Kristjani so zanje po škofovih besedah najverjetneje le pot, po kateri lahko povzročijo vznemirjenost med vsemi in nered po celi državi. A grožnje so tako zmeraj na dnevnem redu, še zlasti v prazničnih dneh. »Toda letos se moramo resnično zahvaliti Gospodu, kajti če pogledamo okoli nas – od Sirije, Libije do Jemna – smo tu v Egiptu junija 2013 z Božjo pomočjo uspeli stopiti na pravo pot z določitvijo ustave ter predsedniškimi in nato še parlamentarnimi volitvami.«

Človek je človek, pa če je kristjan, musliman ali ateist
Vse to je pripomoglo k boljšim odnosom med krščansko in muslimansko skupnostjo, pa tudi nasploh med vsemi Egipčani. Škof Gize poudarja, da so pravice vseh enake. Ko bodo priznane vsem državljanom, bodo priznane tudi kristjanom. To ločevanje glede verstev je zgolj dozdevno. Govoriti je potrebno »o državljanstvu in človeškosti«: »Človek je človek in kot človek ima svojo vrednost sam v sebi, pa če je kristjan, musliman ali ateist.«

Božično voščilo: Miru in sreče!
Msgr. Mina kot škof in kot Egipčan svoji državi in tudi celemu svetu za božič tako želi »resničnega in notranjega miru, ki izhaja iz srca in ki osebo spravi s samo seboj, z drugimi in s celim svetom«. Druga škofova želja pa je »sreča, ki ne pride drugače kot z intenzivno ljubeznijo z Bogom in ki se obvezno odseva v odnosih z drugimi«.