Papež odprl sveta vrata v baziliki Marije Velike

VATIKAN (petek, 1. januar 2016, RV) – Papež Frančišek je popoldne odprl sveta vrata v papeški baziliki Marije Velike. Homilijo je začel z besedami iz starodavne hvalnice, ki se je pela tudi ob koncu evharističnega bogoslužja: »Salve, Mater misericordiae! Pozdravljena, Mati usmiljenja, Božja Mati in Mati odpuščanja, Mati upanja in Mati milosti, Mati, polna svetega veselja.«

Marija, Mati usmiljenja
Sveti oče je dejal, da so vrata, ki jih je odprl v baziliki, vrata usmiljenja. Kdorkoli prestopi njihov prag je poklican prizadevati si za usmiljeno Očetovo ljubezen, v polnem zaupanju in brez strahu. In iz te bazilike se bo lahko podal z gotovostjo, da bo ob sebi imel Marijino družbo. »Ona je Mati usmiljenja, ker je v svojem telesu nosila Obličje božjega usmiljenja, Jezusa, Emanuela, Pričakovanega pri vseh narodih, Kneza miru. Božji Sin, ki je postal meso za naše zveličanje, nam je podaril svojo Mater, ki postane romarka, da nas ne bi nikoli pustila samih na poti našega življenja, predvsem v trenutkih negotovosti in bolečine.«

Marija, Mati odpuščanja
Marija je Mati Boga, ki odpušča, in zato ji lahko tudi rečemo Mati odpuščanja, je nadaljeval papež. Beseda »odpuščanje«, ki je posvetna miselnost ne razume, kaže na sad, lasten krščanski veri. »Kdor ne zna odpuščati, ni še spoznal polnosti ljubezni. In samo kdor zares ljubi, je zmožen dospeti vse do odpuščanja ter pozabiti prejeto žalitev.« Marija pod križem vidi svojega Sina, ki daruje samega sebe in tako pričuje o tem, kaj pomeni ljubiti, kakor ljubi Bog. V tistem trenutku sliši Jezusa izgovoriti besede: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). »V tistem trenutku je Marija postala za vse nas Mati odpuščanja,« je poudaril papež. »Ona sama je po Jezusovem zgledu in z njegovo milostjo bila zmožna odpustiti tistim, ki so hoteli ubiti njenega nedolžnega Sina.«

Cerkev mora imeti isto odpuščanje kakor Jezus na križu
Kot je nadaljeval, Marija za nas postane ikona, kako mora Cerkev razširiti odpuščanje na tiste, ki jo kličejo. »Mati usmiljenja uči Cerkev, da odpuščanje na Golgoti ne pozna meja. Ne more ga zaustaviti zakon s svojimi navideznimi resnicami, ne učenost tega sveta s svojimi razlikovanji. Odpuščanje Cerkve mora imeti isti obseg, kakor ga je imelo odpuščanje Jezusa na križu in Marije ob njegovih nogah. Ni druge alternative,« je izpostavil Frančišek in dodal, da je ravno zato Sveti Duh iz apostolov naredil orodja odpuščanja, da bo tisto, kar je bilo doseženo z Jezusovo smrtjo, lahko doseglo vsakega človeka na vsakem kraju in v vsakem času.

Moč odpuščanja je protistrup žalosti
»Mati upanja in Mati milosti, Mati, polna svetega veselja,« se nadaljuje hvalnica. Upanje, milost in sveto veselje so po papeževih besedah sestre. Vse so Kristusov dar. Prav tako so Njegova imena, zapisana v Njegovo meso. »Poklon, ki nam ga daje Marija s tem, ko nam daje Jezusa Kristusa, je poklon odpuščanja, ki prenavlja življenje, ki privoli v ponovno izpolnjevanje Božje volje in ki ga napolni z resnično srečo. Ta milost odpre srce, da gleda v prihodnost z veseljem tistega, ki upa.« Moč odpuščanja je pravi protistrup žalosti, ki jo povzročata zamera in maščevanje. »Odpuščanje,« je poudaril papež, »odpira za veselje in vedrino, kajti dušo osvobaja misli o smrti, medtem ko zamera in maščevanje hujskata um in parata srce, s tem pa jemljeta počitek in mir.«

Papež Frančišek je povabil, naj prestopimo sveta vrata usmiljenja z gotovostjo, da nas spremlja Devica Marija, Sveta Božja Mati, ki za nas posreduje: »Dopustimo, naj nas spremlja, da bomo odkrili lepoto srečanja z njenim Sinom Jezusom. Na stežaj odprimo svoja srca za veselje odpuščanja, zavedajoč se zaupnega upanja, ki nam je bilo vrnjeno, da bi iz svojega vsakdanjega življenja naredili ponižno orodje Božje ljubezni.«