Papež Frančišek: Po Mariji, po njenem 'da', je prišla polnost časov

VATIKAN (petek, 1. januar 2016, RV) – »Poslušali smo besede apostola Pavla: ' Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene' (Gal 4,4). Kaj pomeni, da se je Jezus rodil ob 'polnosti časa'?« Tako je papež Frančišek z besedami apostola Pavla Galačanom začel homilijo v baziliki sv. Petra med sveto mašo na praznik Marije Božje Matere.

Polnost časa
Če bi se naš pogled obrnil na zgodovinski trenutek, bi bili takoj razočarani. Rim je gospodoval z vojaško močjo nad velikim delom tedaj poznanega sveta. Cesar Avgust je prišel na oblast po petih državljanskih vojnah. Tudi Izrael je osvojilo rimsko cesarstvo in izvoljeno ljudstvo je ostalo brez svobode. Za Jezusove sodobnike to prav gotovo ni bil najboljši čas. Torej ne bomo opazovali geopolitično področje, da bomo prišli do definicije 'polnosti časa'.

Torej je potrebna drugačna razlaga, ki razume polnost tako, da začne pri Bogu. V času, v katerem je Bog določil, da je prišel trenutek izpolnitve dane obljube, tedaj se za človeštvo udejanji polnost časa. Zato ni zgodovina odločala o Kristusovem rojstvu, temveč je njegov prihod na svet omogočil zgodovini, da je prišla do svoje polnosti. Zaradi tega se začne z rojstvom Božjega Sina na novo koledar, novo obdobje, in to takšno, v katerem je dopolnitev starodavne obljube. Avtor pisma Hebrejcem je to takole zapisal: »Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu, katerega je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril veke. On, ki je odsvit njegove slave in odtis njegovega bitja ter vse nosi z besedo svoje moči« (Heb 1,1-3). Polnost časa je torej prisotnost Boga osebno v naši zgodovini. Sedaj lahko vidimo njegovo slavo, ki odseva v revščini hleva, ker nas spodbuja in podpira Njegova Beseda, ki je postala 'majhna' v otroku. Po njegovi zaslugi lahko naš čas najde svojo polnost.Tudi naš osebni čas bo našel svojo polnost v srečanju z Jezusom Kristusom, Bogom, ki je postal človek.

Nasprotna dramatična izkušnja
Vendar pa je ta skrivnost v nasprotju z dramatično zgodovinsko izkušnjo. Ko hočemo, da nas vsak dan podpirajo znamenja Božje navzočnosti, se moramo soočiti z nasprotnimi torej negativnimi znamenji, zaradi katerih se torej zdi odsoten. Polnost časa se zdi, da se zdrobi zaradi številnih oblik krivičnosti in nasilja, ki vsak dan prizadeva rane človeštvu. Včasih se sprašujemo, kako je mogoče, da še vedno traja nadvlada človeka nad človekom, da se nadutost močnejšega nadaljuje s poniževanjem šibkejšega, ki ga odriva na najbolj revne predele našega sveta? Do kdaj bo še človeška zloba sejala na svetu nasilje in sovraštvo in tako povzročala nedolžne žrtve? Kako je lahko polnost časa, ko pa so pred našimi očmi številni moški, ženske in otroci, ki bežijo od doma, pred lakoto, preganjanjem in so celo pripravljeni tvegati življenje zato, da bi videli spoštovati njihove osnovne pravice? Reka bede, ki jo povečuje greh, se zdi, da nasprotuje polnosti časa, ki ga je udejanjil Kristus. Spomnite se vi dragi Pueri Cantores. To je tretje vprašanje, ki ste mi ga včeraj postavili. Kako se razloži to? Tudi otroci se zavedajo tega.

Ocean usmiljenja
Pa vendar ta reka končno ne more narediti nič proti oceanu usmiljenja, ki preplavlja naš svet. Vsi smo poklicani potopiti se v ta ocean, pustiti se preroditi, da bi premagali brezbrižnost, ki onemogoča solidarnost, in izšli iz lažne nepristranskosti, ki prepričuje podelitev dobrin. Kristusova milost, ki je izpolnila pričakovanje po zveličanju, nas spodbuja, da postanemo njegovi sodelavci pri izgradnji bolj pravičnega in bratskega sveta, kjer bo lahko vsaka oseba in vsaka stvaritev živela v miru v sozvočju izvirnega Božjega stvarstva.

Marijino Božje Materinstvo ikona miru
Na začetku novega leta nam Cerkev ponuja v zrenje Marijino Božje Materinstvo kot ikono miru. V njej se je dopolnila starodavna obljuba. Verjela je angelovim besedam, spočela je Sina in je postala Gospodova Mati. Po njej, po njenem 'da', je prišla polnost časa. Evangelij, ki smo ga slišali pravi, da je Devica »vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Predstavlja se nam kot posoda polna Jezusovega spomina, kot Sedež Modrosti, iz katere je potrebno zajemati, da imamo pravilno razlago njegovega nauka. Danes nam ponuja možnost, da razberemo smisel dogodkov, ki se nas, naše družine, naše dežele in ves svet osebno tičejo. Kamor ne more prispeti razmislek filozofov, niti pogajanja politikov, tja lahko prispe moč vere, ki prinaša milost Kristusovega evangelija, in ki lahko vedno odpre nove poti razumu in pogajanjem.

Blažena si, o Marija, ker si dala na svet Božjega Sina, še bolj pa si blažena zato, ker si verovala Vanj. Polna vere si najprej spočela Jezusa v srcu in nato v maternici, da si postala Mati vseh verujočih. Razširi Mati na nas na ta dan, tebi posvečen, svoj blagoslov in pokaži nam obličje tvojega Sina Jezusa, ki celotnemu svetu podarja usmiljenje in mir. Amen.