Premišljevanje kardinala Franca Rodeta o Božjem usmiljenju

VATIKAN (ponedeljek, 28. december 2015, RV) – Premišljevanje kardinala Franca Rodeta o letu Božjega usmiljenja. »Papež Frančišek je 18. novembra letos ob sredinih katehezah govoril o vratih Božjega usmiljenja, ki so, kot pravi, vedno odprta in vedno sprejemajo človeka takega, kakršen je. Kot ta vrata usmiljenja morajo biti odprta tudi vrata Cerkve. »Prišli smo do praga jubileja«, je dejal papež, »pred nami so sveta vrata in tudi velika vrata usmiljenja Boga, ki sprejema naše kesanje in daje milost svojega odpuščanja. Vrata so na široko odprta, mi pa moramo pogumno prestopiti prag«, je dejal papež in spodbudil, naj izkoristimo čas, ki prihaja ter prestopimo prag Božjega usmiljenja, ker se Bog nikoli ne utrudi odpuščati.

Poglejmo nekaj prizorov, kjer Jezus izraža svoje usmiljenje do človeka. Nekega dne pokliče cestninarja Levija (Mateja). Ta cestninar, ki velja v javnosti za grešnega človeka, mu priredi gostijo. Farizeji se pohujšujejo. Jezus jih zavrne: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,12-13). Drugi dan gre skozi Jeriho. Tam sreča Zaheja, človeka majhne postave, verjetno bogatega, pa ne pošteno bogatega človeka. Zahej želi videti Jezusa in spleza na drevo. Jezus pravi: »Zahej splezaj dol. Danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Ista reakcija farizejev: »Šel je in se ustavil pri grešnem človeku« (prim. Lk 19, 6-10). In Jezus jih zavrne: »Sin človekov je prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

Te Jezusove besede nam razodevajo njegovo srce. Tu se razodeva najgloblje bistvo krščanstva: Božje usmiljenje do človeka. Kristus je prišel za grešnike in to kar najgloblje čuti do nas, je usmiljenje. To je njegova velika strast, strast, ki ga razjeda, ko deli z nami našo bedo. Za to se je učlovečil in za to je sprejel nase smrt na križu. Usmiljenje pri Jezusu, pri Bogu, ni nekaj površnega. To je najgloblja poteza njegovega srca.

Kristjan, ki se zaveda, da mu Bog odpušča vse grehe, da »Bog vedno odpušča«, kot pravi papež Frančišek, ne bo mogel prezirati svojih bratov. Sv. Bernard pravi, da se sočutje do drugega začne s spoznanjem svoje lastne bede. Nikoli ne bomo dosti pozorni na to. Malo stvari je tako nasprotnih Kristusovemu Duhu, kot nezavedna hinavščina, krepostna ogorčenja, obsojanje, farizejsko spotikanje. Jezus nas je opozoril: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina« (Lk 12,1). Malo stvari je tako težkih, kot resnično usmiljenje.

Kaj je na dnu vseh teh Jezusovih besed in dejanj? V Jezusovem usmiljenju se razodeva Bog sam. Bog Jezusa Kristusa, sveti Bog. Njegovo kraljestvo je kraljestvo svetosti in samo tisti, ki so čistega srca, ga bodo gledali. Hkrati je ta Bog, Bog brezmejnega usmiljenja. Bog, ki vedno odpušča. Njegovo ime je Milost in Usmiljenje. Kar je Jezus tako odločno obsojal pri farizejih, je to, da so naredili Boga po svoji meri. Oni so spolnjevali postavo, drugi so bili grešniki. Jezus pravi, da je Bog neskončno več. On je Milost, On je Svoboda, On je Ljubezen. Mi smo vsi pred Njim ubogi grešniki in vendar neskončno, brezmejno ljubljeni.