Papež Frančišek: Družina kot kraj romanja, molitve, razumevanja in odpuščanja

VATIKAN (nedelja, 27. december 2015, RV) - »Svetopisemski berili, ki smo ju slišali, sta nam predstavili podobo dveh družin, ki sta romali v Božjo hišo. Elkaná in Ana sta peljala dečka Samuela s seboj v tempelj v Silu in ga posvetila Gospodu (prim. 1Sam 1,20-22.24-28). Enako sta Jožef in Marija za velikonočne praznike poromala v Jeruzalem in s sabo vzela Jezusa (prim. Lk 2,41-52).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo za družine v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Družina, kraj romanja
Večkrat vidimo romarje, ki hodijo proti svetiščem in k priljubljenim krajem ljudske pobožnosti. V teh dneh so se številni podali na pot, da bi prišli do svetih vrat, odprtih po vseh stolnicah sveta in tudi po številnih svetiščih. Tisto najlepše, kar danes poudari Božja Beseda pa je, da je poromala vsa družina. Oče, mati in otroci so se skupaj napotili v Gospodovo hišo, da bi praznik posvetili s molitvijo. To je pomemben nauk, ponujen tudi našim družinam. Lahko rečemo, da je življenje skupek velikih in majhnih romanj.

Družina, kraj molitve
Na primer, dobro nam bo delo pomisliti, da sta Marija in Jožef učila Jezusa moliti. In to je romanje, romanje vzgoje za molitev. Prav tako je dobro vedeti, da so čez dan skupaj molili ter šli v soboto v shodnico poslušat pisma Postave in Prerokov ter hvaliti skupaj z vsem ljudstvom Boga. Prav gotovo pa so med romanjem v Jeruzalem s petjem molili besede psalma: »Veselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo!' Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem!« (Ps 122,1-2).

Kako pomembno je za naše družine romati skupaj, hoditi skupaj in skušati doseči isti cilj! Tako vemo, da bomo skupaj prehodili pot, na kateri se bomo srečali tako s težavami kakor s trenutki veselja in tolažbe. Na tem življenjskem romanju delimo skupaj tudi trenutke molitve. Kaj je lahko lepše za očeta ali mamo kot da na začetku ali na koncu dneva blagoslovita svoje otroke tako, da naredita na njihovem čelu znamenje križa kot na dan krsta. Mar ni to ta najpreprostejša molitev staršev do svojih otrok? Blagosloviti jih, zaupati jih Gospodu, kakor so to storili Elkaná, Ana, Jožef in Marija, da bo On njihovo varstvo in podpora skozi različne trenutke dneva. Kako pomembno je za družino, da najde trenutek molitve pred skupnim obedom in se zahvali Gospodu za te darove ter se uči podeliti to, kar smo prejeli s tistim, ki to bolj potrebuje. Vse to so majhna dejanja, ki pa izrazijo, kako pomembno vzgojno vlogo ima družina med vsakodnevnim romanjem.

Družina, kraj razumevanja in odpuščanja
Na koncu tega romanja se je Jezus vrnil v Nazaret in je bil pokoren svojima staršema (prim. Lk 2,51).Tudi ta podoba vsebuje lep nauk za naše družine. Romanje se namreč ne konča, ko smo prispeli do svetišča, temveč ob vrnitvi domov, ko se ponovno začne vsakdanje življenje ter se skuša uresničevati duhovne sadove preživele izkušnje. Vemo, kaj je tistikrat Jezus storil. Namesto, da bi se s svojimi vrnil domov, se je ustavil v jeruzalemskem templju ter tako povzročil Mariji in Jožefu veliko žalost, ko ga nista več našla. Za to svojo 'lahkomiselnost' se je verjetno moral tudi Jezus opravičiti svojim staršem. Evangelij sicer tega ne pravi, vendar pa mislim, da to lahko predpostavimo. Marijino vprašanje sicer izraža nek očitek, ko razodene svojo in Jožefovo zaskrbljenost in tesnobo. Ob povratku domov je Jezus prav gotovo šel tesno ob njima, da bi pokazal vso svojo naklonjenost in poslušnost. K romanju družine spadajo tudi takšni trenutki, ki se z Gospodom spremenijo v priložnost za rast, v priložnost, da se prosi za opuščanje in se ga prejme, za izražanje ljubezni in pokorščine.

V letu Usmiljenja lahko vsaka krščanska družina postane prednostni kraj, kjer se okuša veselje odpuščanja. Odpuščanje je bistvo ljubezni, ki zmore razumeti napako in dati k temu zdravilo. Ubogi mi, če nam Bog ne bi odpuščal. In znotraj družine se vzgaja za odpuščanje, saj obstaja gotovost, da te razumejo in podpirajo kljub napakam, ki jih lahko storiš.

Ne izgubimo po družinah tega zaupanja! Tako lepo je vedno odpreti srce drug drugemu, ne da bi karkoli prikrivali. Kjer je ljubezen, tam je tudi razumevanje in odpuščanje. Vsem vam drage družine, izročam to domače vsakodnevno romanje, to tako pomembno poslanstvo, ki ga svet in Cerkev tako zelo potrebujeta.