S papežem Frančiškom skozi leto 2015

VATIKAN (sobota, 26. december 2015) – Papež Frančišek in leto 2015: tretje leto pontifikata, pet mednarodnih apostolskih potovanj na petih celinah, trije apostolski obiski v Italiji, okrožnica Laudato si, sinoda o družini, leto Usmiljenja. V naslednjih dneh se bomo spomnili glavnih dogodkov in nekaterih besed svetega očeta, ki so minulo leto zaznamovale življenje vesoljne Cerkve. Danes sta na vrsti januar in februar.

Januar
Prva celina, ki je bila letos deležna apostolskega obiska, je bila Azija. Papež Frančišek je bil namreč med 12. in 19. januarjem na Šrilanki in Filipinih. Poleg kanonizacije misijonarja Jožefa Vaza je bilo na Šrilanki posebnega pomena medversko srečanje predstavnikov budizma, hinduizma, islama in krščanstva. V marijanskem romarskem svetišču v Madhuju pa se je sveti oče spregovoril o dolgem obdobju konfliktov med tamilsko in singalsko etnijo, posledica katerih so bile mnoge žrtve. Zato je poudaril pomen odpuščanja ter zbranim dal za zgled Marijo: »Tako kot je ona odpustila morilcem svojega Sina ob vznožju njegovega križa, ko je v rokah držala njegovo telo brez življenja, tako želi zdaj voditi Šrilančane k še večji spravi, da bo balzam Božjega odpuščanja lahko pomagal k ozdravljenju za vse.«

V središče obiska na Filipinih, državi z najvišjim odstotkom katoliškega prebivalstva v Aziji, pa je papež postavil številne žrtve tajfuna, ki je novembra 2013 močno prizadel to otoško državo. Sklepne svete maše v Manili se je udeležilo sedem milijonov vernikov. Sveti oče jih je spomnil na njihovo najglobljo identiteto: biti Božji otroci, člani ene družine, bratje in sestre v Kristusu. Med drugim je pozval k varovanju družine: »Družino je danes treba varovati pred zahrbtnimi napadi in programi, ki nasprotujejo vsemu tistemu, kar imamo za resnično in sveto in kar je v naši kulturi plemenito in lepo … Filipinci so poklicani biti izjemni misijonarji vere v Aziji,« je še dodal.

Februar
2. februarja, na praznik Jezusovega darovanja v templju, ko obhajamo tudi dan posvečenega življenja, je papež daroval sveto mašo z duhovniki in posvečenimi osebami. V homiliji je spregovoril o pokorščini, ki je pot do modrosti: »Preko vztrajne hoje v pokorščini zori modrost osebe in skupnosti. Tako je mogoče prenesti pravila v vsak čas. Karizmo vsake redovne družine varujeta obenem pokorščina in učljivost. Takšna pot nas varuje, da ne bi živeli svojega posvečenja na lahek in neučlovečen način.«

Februarja je v Vatikanu potekal tudi konzistorij kardinalskega zbora, namen katerega je bil seznaniti kardinale s potekom priprave nove apostolske konstitucije o reformi rimske kurije. Papež Frančišek je zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Reforma ni sama sebi namen, ampak je sredstvo za močno krščansko pričevanje, za podporo učinkovitejše evangelizacije, za pospeševanje rodovitnejšega ekumenskega duha, za spodbudo bolj konstruktivnega dialoga z vsemi.«

Marec
»Dragi bratje in sestre, pogosto sem razmišljal, kako lahko Cerkev bolj jasno pokaže svoje poslanstvo, da je priča usmiljenja. To je namreč pot, ki se začne z duhovnim spreobrnjenjem. Moramo iti po tej poti. Zato sem se odločil napovedati izredni jubilej, katerega središče bo usmiljenje Boga. To bo Sveto leto Usmiljenja. Želimo ga živeti v luči Gospodove besede: 'Bodite usmiljeni kakor Oče'.« (prim. Lk 6,36) S temi besedami je sveti oče 13. marca ob koncu homilije med spokornim bogoslužjem v baziliki sv. Petra napovedal izredno jubilejno leto, posvečeno Božjemu usmiljenju. Pričelo se na praznik Brezmadežne, 8. decembra, zaključilo pa se bo 20. novembra prihodnje leto.

21. marca se je papež Frančišek odpravil na apostolski obisk v Neapelj, na poti pa se je ustavil tudi v Marijinem svetišču v Pompejih. Zbrane vernike, ki so ga pričakali v molitvi pred cerkvijo, je spomnil, da je rožni venec »orožje miru in odpuščanja.« Med sveto mašo, ki jo je daroval na osrednjem neapeljskem trgu, pa je dejal, da Kristusova beseda želi doseči vse. Zlasti tiste, ki živijo na periferijah bivanja, da bi v Njem našli središče svojega življenja in izvir upanja

Med zadnjo marčevsko splošno avdienco je papež Frančišek pozval k molitvi za prihajajočo sinodo o družini: »Vsi – papež, kardinali, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, verniki laiki – vsi smo poklicani, da molimo za sinodo... Želel bi, da bi bila ta molitev, kot tudi celotna sinodalna pot, spodbujana s sočutjem dobrega pastirja do njegove črede, predvsem do oseb in družin, ki so iz različnih razlogov utrujene in onemogle, kakor ovce brez pastirja. Tako bo Cerkev, podprta in spodbujena z Božjo milostjo, lahko bolj zavzeta in še bolj povezana v pričevanju o resnici Božje ljubezni in usmiljenja do družine v svetu, iz katerih ni nobena izključena, tako znotraj kot zunaj ovčje staje.«

April
Spomin Gospodove zadnje večerje na veliki četrtek je papež Frančišek letos obhajal v rimskem zaporu Rebibbia. Med obredom v cerkvi 'Očenaš' je umil noge nekaterim zapornikom in zapornicam. Zbranim je spregovoril o neskončni Jezusovi ljubezni: »Jezus nas je ljubil. Jezus nas ljubi. Toda brez meja, vedno, vse do konca. Ljubi vse nas, vse do točke, da da življenje za nas: da, življenje da za vse nas... zate, zame, zanj… za vsakogar, z imenom in priimkom. Njegova ljubezen je osebna. Nikoli ne razočara, ker se Jezus ne utrudi ljubiti, tako kot se ne utrudi odpuščati.«

Na vigilijo nedelje Božjega usmiljenja, 11. aprila, je v baziliki svetega Petra potekalo slovesno bogoslužje, med katerim je papež Frančišek z javno objavo bule Misericordiae vultus napovedal sveto leto usmiljenja. Med homilijo je poudaril, da je sveto leto usmiljenja potrebno zato, »ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine. Za Cerkev je to čas, da ponovno najde smisel poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod na velikonočni dan: biti znamenje in sredstvo Očetovega usmiljenja.«

Maj 
»Expo je ugodna priložnost za globaliziranje solidarnosti.« To je poudarek papeža Frančiška na začetku sporočila, s katerim je preko neposredne video povezave sodeloval na slovesnem odprtju svetovne razstave Expo 2015 v Milanu. Le-ta je potekala od 1. maja do 31. oktobra pod naslovom: Nahraniti planet, energija za življenje. Sveti oče je dejal, da se moramo za izbiro tako pomembne teme zahvaliti Gospodu. »Naj ne ostane zgolj 'tema', ampak naj jo spremlja 'zavest o obrazih': o obrazih milijonov oseb, ki so danes lačne, ki danes ne bodo jedle na način, vreden človeškega bitja... Tokratni Expo naj bo torej priložnost za spremembo miselnosti. Ne smemo več misliti, da naša vsakdanja dejanja – na vseh stopnjah odgovornosti – ne vplivajo na življenje tistega, ki trpi zaradi lakote, pa če je ta blizu ali daleč.«

Sveti sedež je na Expu sodeloval s paviljonom, ki so ga poimenovali z dvema svetopisemskima stavkoma: Ne samo od kruha ter Daj nam danes naš kruh. Obiskovalce so želeli spodbuditi k odkrivanju razsežnosti solidarnosti in bratstva, da bi se tako skupaj naučili varovati planet ter človeštvu dali upanje za prihodnost.

 Junij
»Danes, dragi bratje in sestre, se iz tega mesta ponovno dviga krik Božjega ljudstva ter vseh mož in žena dobre volje: nikoli več vojne!« Te besede je papež Frančišek izrekel v homiliji med sveto mašo, ki jo je 6. junija dopoldan daroval na olimpijskem stadionu Koševo v Sarajevu. Zvečer se je srečal z mladimi ter jih povabil, da bi bili graditelji mostov: »Vi, cvetovi pomladi po vojni, delajte za mir, bodite graditelji miru, vsi skupaj. Naj bo to dežela miru. Mir z vami.«

»Jezusova zvestoba se ne ukloni niti pred našo nezvestobo. Ostane zvest, tudi če mi naredimo napako. Čaka nas, da bi nam odpustil. On je obličje usmiljenega Očeta.« S temi besedami je sveti oče nagovoril zbrane pri sveti maši med svojim obiskom v Torinu 21 in 22. junija. Ključni dogodki obiska so bili molitev pred torinskim prtom, srečanje s salezijanci in hčerami Marije Pomočnice ter z mladimi. Veliko množico mladih je spomnil predvsem na naslednje razsežnosti ljubezni: je spoštljiva, je v dejanjih, se posreduje naprej, je čista, se žrtvuje.

»Cerkev želi, da ste možje molitve, učitelji molitve, ki ljudstvo, katerega vam je zaupal Gospod, učijo, da je osvoboditev iz vseh ječ le Božje delo in sad molitve.« Te besede je papež Frančišek 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, namenil novim nadškofom metropolitom. Med njimi sta bila tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Mesec junij pa je bil zaznamovan tudi z izidom papeževe druge okrožnice Laudato si', O skrbi za skupni dom. V 223. točki papež Frančišek takole zapiše: »Zmernost, ki je živeta svobodno in zavestno, je osvobajajoča. Ne pomeni manj življenja, ne zmanjšuje intenzivnosti, ampak ravno nasprotno. Več okušajo in bolje živijo vsak trenutek ravno tisti, ki nehajo pobirati tu in tam ter vedno iskati nekaj, česar nimajo.«

Julij
Poletni čas je bil predvsem v znamenju devetega apostolskega potovanja, tokrat v Latinsko Ameriko. Papež Frančišek je bil že četrti Petrov naslednik, ki je obiskal to celino. Med 5. in 13. julijem so ga sprejeli prebivalci Ekvadorja, Bolivije in Paragvaja. Kot je v navadi, se je sveti oče v vsaki od držav srečal s predsednikom, predstavniki civilnih oblasti, s škofi, z duhovniki, s posvečenimi osebami in semeniščniki, poleg tega pa so bili na programu še nekateri drugi dogodki: v Ekvadorju srečanje s tistimi, ki delujejo na vzgojno-izobraževalnem področju in obisk doma ostarelih; v Boliviji nagovor udeležencev II. svetovnega srečanja ljudskih gibanj in obisk prevzgojnega centra; v Paragvaju obisk pediatrične bolnišnice, revne četrti mesta Asunción ter srečanje z mladimi.

»Družina je šola, kjer nas prošnja spominja, da obstaja tudi 'mi', da obstaja bližnji, ki živi pod isto streho, z nami deli življenje in ima potrebe.« Te besede je papež Frančišek izrekel v homiliji med sveto mašo, ki jo je v Ekvadorju daroval za družine. Spregovoril je o Mariji in njeni vlogi na svatbi v galilejski Kani ter poudaril nenadomestljivost in lepoto družine: »Družina je najbližja bolnišnica, je prva šola za otroke, oporna točka za mlade, najboljše zavetišče za ostarele.«

»Cerkev je skupnost, ki obuja spomin. Zato, zvesta Gospodovemu naročilu, vsakokrat ponavlja: 'To delajte v moj spomin.'« Na to je sveti oče spomnil zbrane pri sveti maši ob začetku petega narodnega evharističnega kongresa v bolivijskem mestu Santa Cruz. »Jezus želi, da smo soudeleženi v njegovem življenju in da se le-to po nas pomnoži v naši družbi. Življenje, ki obuja spomin, potrebuje druge, odnose, srečanje, resnično solidarnost, ki bo zmožna vstopiti v logiko sprejemanja, blagoslavljanja in dajanja, v logiko ljubezni.«

V Paragvaju je papež Frančišek daroval dve sveti maši, in sicer v marijanskem svetišču v Caacupeju ter v Asuncionu. Med prvo je spregovoril o pomembnosti ohranjanja spomina naroda ter se posebej obrnil na paragvajske žene in matere, ki so znale z velikim pogumom in lastnim odpovedovanjem ponovno dvigniti državo, od vojne uničeno in porušeno. »Živele zelo zelo težke situacije, ki bi po splošni logiki naj bile nasprotne veri. Ko se je zdelo, da se vse ruši, ste skupaj z Marijo govorile: 'Ne bojimo se, Gospod je z nami, je z našim narodom, z našimi družinami, storimo to, kar nam On pravi.'«

Sklepno dejanje apostolskega obiska v Latinski Ameriki pa je bilo srečanje z več sto tisoč mladimi v paragvajski prestolnici Asunción. Sveti oče jim je spregovoril o svobodi srca in solidarnosti. Povabil jih je, naj z njim zmolijo naslednjo molitev: »Gospod Jezus, daj mi svobodno srce. Da ne bo suženj vseh pasti sveta. Da ne bo suženj lagodnosti, prevar. Da ne bo suženj uživaštva. Da ne bo suženj pregreh. Da ne bo suženj lažne svobode, ki misli, da lahko v vsakem trenutku storim, kar se mi zahoče.«

Avgust
Avgusta so se po poletnem premoru ponovno začele sredine splošne avdience, med katerimi je papež Frančišek nadaljeval s tematskim sklopom katehez, posvečenih družini.

26. avgusta je bila na vrsti že 100. splošna avdienca sedanjega pontifikata, med katero je sveti oče spomnil, da bomo od letos naprej tudi v katoliški Cerkvi 1. septembra obhajali Svetovni dan molitve za skrb stvarstva: »V molitvenem občestvu z našimi pravoslavnimi brati in z vsemi osebami dobre volje, želimo ponuditi naš prispevek k preseganju ekološke krize, ki jo sedaj živi človeštvo.«

September
Papež Frančišek je med 19. in 28. septembrom obiskal Kubo in ZDA. V prvih dneh je obiskal kubansko prestolnico ter mesti Holguin in Santiago. Med sveto mašo v Havani je spodbudil k skrbi za drugega iz ljubezni, ki v središče postaviti brata. Poudaril je, da »služenje ni nikoli ideološko, vse dokler ne služi idejam, ampak osebam.«

Prvi del obiska Severne Amerike se je sklenil v santiaškem marijanskem svetišču, ki je posvečeno Devici ljubezni iz Cobra, zavetnici Kube. »Povabljeni smo, da živimo revolucijo nežnosti kakor Marija, Mati ljubezni. Naša revolucija gre preko nežnosti, preko veselja, ki vedno postane bližina, ki vedno postane sočutje in ki nas vodi, da postanemo del življenja drugih, da bi služili.«

Drugi del apostolskega potovanja je papež Frančišek začel v Washingtonu, nadaljeval v New Yorku in sklenil v Filadelfiji. Najprej se je v Beli hiši srečal z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, nato pa kot prvi papež v zgodovini nagovoril kongres Združenih držav Amerike. »Poklicani ste varovati in zagotavljati dostojanstvo svojih sodržavljanov pri neutrudnem in zahtevnem zasledovanju skupnega dobrega, ki je cilj vsake politike.« V petdeset minutnem govoru je papež v ospredje postavil politično odgovornost, pomen dialoga, svobode in sodelovanja; poudaril je pomembnost sprejemanja tujcev, priseljencev, beguncev; izrazil je svojo podporo odpravi smrtne kazni ter obsodil trgovino z orožjem; prav tako je spregovoril o problemu revščine in skrbi za skupni dom.

»Svet zahteva od vseh vladarjev učinkovito, praktično, stalno voljo, ki se uresničuje s konkretnimi koraki in takojšnjimi merili, da bi se ohranilo in izboljšalo naravno okolje in bi se čim prej premagal pojav družbenega in ekonomskega izključevanja.« S temi besedami je papež Frančišek kot četrti papež nagovoril predstavnike držav članic Organizacije združenih narodov, le nekaj dni pred 50. obletnico zgodovinskega govora papeža Pavla VI. (4. oktobra 1965) v tej instituciji. Pred svetovne politike je položil temeljne smernice za pristen politični, pravni in tehnični napredek, ki teži k idealu človeškega bratstva, si prizadeva za skupno dobro in iskreno služi vsemu človeštvu.

»Kot pastirji smo mi, škofje, poklicani zbrati moči in ponovno sprožiti navdušenje za rojstvo družin, ki so v polnosti skladne z Božjim blagoslovom, v skladu z njihovo poklicanostjo.« Tako je sveti oče v Filadelfiji nagovoril okoli tristo škofov, s katerimi se je srečal v kapeli semenišča sv. Karla Boromejskega. Poudaril je, da vztrajnost v oblikovanju družine in njenem spremljanju spreminja svet in zgodovino.

»Vso ljubezen, ki jo ima Bog v sebi, vso lepoto, ki jo ima Bog v sebi, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, vse je izročil družini. Družina je zares družina, kadar je sposobna odpreti roke in sprejeti vso to ljubezen.« Te besede pa je sveti oče namenil zbranim na svetovnem srečanju družin v Filadelfiji, ki je bil tudi povod za tokratni apostolski obisk. Pridružil se jim je na praznovanju in molitvenem bdenju ter z njimi daroval sklepno sveto mašo.

Oktober
»Rad bi spomnil, da sinoda ni simpozij, govorilnica, ni parlament ali senat, kjer je treba priti do sporazuma. Sinoda je nasprotno cerkveni izraz, to je Cerkev, ki hodi skupaj, da bi brala resničnost z očmi vere in s srcem Boga.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška ob začetku 14. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode. Le-to je potekalo med 4. in 25. oktobrom na temo: Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu.

17. oktobra je potekala slovesnost ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode. Na njej je papež Frančišek sinodo označil za »eno od najdragocenejših dediščin zadnjega koncilskega zbora«. Škofovsko sinodo je namreč ustanovil papež Pavel VI. 15. septembra 1965 na željo očetov drugega vatikanskega koncila.

»Dragi sobratje, iz izkušnje sinode smo bolje razumeli, da pravi branitelji nauka niso tisti, ki branijo črko, ampak duha, ne idej, ampak človeka, ne obrazcev, ampak zastonjskost Božje ljubezni in odpuščanja. S temi besedami je sveti oče nagovoril zbrane ob zaključku zasedanja sinode o družini ter nadaljeval: »V resnici za Cerkev zaključiti sinodo pomeni, vrniti se, da bi 'hodili skupaj' in resnično prinesli v vsak konec sveta, v vsako škofijo, v vsako skupnost in v vsako situacijo luč evangelija, objem Cerkve in oporo Božjega usmiljenja.«

November
November je bil zaznamovan predvsem z 11. mednarodnim apostolskim potovanjem. Po Aziji, Evropi, Latinski in Severni Ameriki je svetega očeta prvič sprejela tudi afriška celina, »celina upanja,« kot jo je poimenoval med enim od svojih številnih govorov.
Prva postaja tokratnega obiska je bila Kenija. Njene prebivalce je papež spodbudil k trdni veri in misijonarskosti, povabil je nenadomestljivo vrednost družin in mladih ter pozval k skrbi za uboge. Med sveto mašo v Nairobiju je mlade Kenijce nagovoril z naslednjimi besedami: »Velike vrednote afriške tradicije, modrost in resnica Božje Besede ter velikodušen idealizem vaše mladosti naj vas vodijo v zavzetosti za oblikovanje družbe, ki bo vedno bolj pravična, vključujoča in spoštljiva do človekovega dostojanstva.«

Iz Kenije je sveti oče odšel v Ugando. Povod za obisk te države je bila petdeseta obletnica kanonizacije ugandskih mučencev. S pomočjo njihovega zgleda je papež tamkajšnje prebivalce spomnil na pomembno vlogo vere, moralne poštenosti in zavzemanja za skupno dobro v kulturnem, ekonomskem in političnem življenju države. »Dragi bratje in sestre, to je dediščina, ki ste jo prejeli od ugandskih mučencev: življenja, zaznamovana z močjo Svetega Duha, življenja, ki tudi zdaj pričujejo o preoblikovalni moči evangelija Jezusa Kristusa.«

Zadnja postaja 11. apostolskega potovanja pa je bila Srednjeafriška republika. Srečanja v tej državi, ki se že več let sooča z notranjimi napetostmi in nasiljem, so zaznamovale teme odpuščanja, sprave in usmiljenja, miru in pravičnosti. Osrednji dogodek je bila sveta maša v katedrali v prestolnici Bangui, med katero je sveti oče odprl sveta vrata usmiljenja, s čimer je Cerkev v Srednjeafriški republiki prva vstopila v jubilej Usmiljenja. »Odprite vrata pravičnosti. To so Gospodova vrata. Vstopam v tvojo hišo, Gospod.«

December
Zadnji mesec letošnjega leta je bil za vesoljno Cerkev predvsem v znamenju začetka svetega leta Usmiljenja. Vanj smo za Banguijem vstopili 8. decembra, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata vatikanske bazilike svetega Petra. Med homilijo je povedal, da je to izredno leto dar milosti. »Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. On je tisti, ki išče nas, On nam prihaja naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju.«
13. decembra je papež Frančišek odprl še sveta vrata v baziliki sv. Janeza Lateranskega, ki je njegova stolnica, 6 dni pozneje pa sveta vrata dejavne ljubezni v zavetišču za brezdomce na rimski postaji Termini. Sveta vrata v baziliki Marije Velike bo odprl 1. januarja, na praznik Marije, svete Božje Matere.

»Celotni Cerkvi v Sloveniji prinesite mojo hvaležnost za njeno prizadevanje v dobrobit družine. Želim opogumiti vse Slovence, še posebno tiste, ki imajo javno odgovornost, da ohranite družino kot osnovno celico družbe.« S temi besedami pa je papež Frančišek nagovoril slovenske romarje med sredino splošno avdienco 16. decembra, le nekaj dni pred referendumom o družinskem zakoniku.