V Assisiju odprli sveta vrata v baziliki sv. Frančiška in v cerkvi sv. Marije Angelske

ASSISI (torek, 22. december 2015) – Minulo nedeljo se je jubilej usmiljenja z odprtjem svetih vrat začel tudi v Assisiju. Slovesnost v baziliki sv. Frančiška je vodil tamkajšnji škof, msgr. Domenico Sorrentino, skupaj s kustosom minoritskega samostana, p. Maurom Gambettijem in najstarejšim patrom asiške minoritske skupnosti, p. Vladimirom Penevom.

P. Gambetti je poudaril, da je leto usmiljenja in milosti priložnost, »da usmerimo svoje srce in svoj razum k Bogu in bratom in sestram, posebej k najšibkejšim.« Po njegovih besedah so se sveta vrata v baziliki sv. Frančiška odprla za »krhka telesa, ki pričakujejo zveličanje, za zasanjana ali izmučena srca, za globoke ali zmedene poglede ter zato, da bi vsem ponudila bivališče. Bivališče Boga. Gre za vrata, ki nas vodijo, da bi objeli bližnjega in bili priče človeštva, odprtega za sprejem, dejavno ljubezen in bratstvo. Naj bo ta način osnova vsakodnevnega življenja in ne zgolj dodatek,« je še zaželel kustos v Assisiju.

Patri minoriti so pripravili sedem postaj, ki romarjem pomagajo polneje doživeti jubilejno pot v asiški baziliki. Le-ta se prične pri svetih vratih, se nadaljuje do groba sv. Frančiška, skozi kapelo spovedi, mimo oltarja, skozi zgornjo baziliko, preko del usmiljenja ter se zaključi z zadnjo postajo, 'poslani v svet', kjer so, kot je predlagal papež Frančišek, vsi poklicani, da bi pričevali o lepoti življenja.

Jubilej Usmiljenja sovpada s tem, kar je sv. Frančišek prosil pred 800 leti (leta 1216) ter danes poznamo in praznujemo kot asiški oz. porciunkulski odpustek: popolni odpustek, ki ga je bilo dolga leta moč prejeti le v Porciunkuli, kasneje v vseh frančiškanskih in nato v vseh župnijskih cerkvah.

Sveta vrata so zato v nedeljo popoldan odprli tudi v cerkvi sv. Marije Angelske, kjer se nahaja Porciunkula. P. Rosario Gugliotta, kustos Porciunkule, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o pomenu tega dogodka:

»Odpreti vrata usmiljenja v Porciunkuli pomeni potrditi to, kar je njena značilnost že osem stoletij – je kraj, ki deli usmiljenje na različne načine: preko oznanjevanja Besede in predvsem preko zakramenta sprave. Porciunkula je kraj usmiljenja v pravem pomenu besede, saj jo je Bog, preko Frančiškove prošnje izbral kot kraj, kjer se je On sam razodel kot Bog usmiljenja.«

P. Gugliotta je nato povedal, kakšno sporočilo tam prejmejo romarji: »Sporočilo za romarje je Frančiškovo sporočilo izpred osmih stoletij: 'Vse vas želim poslati v nebesa,' želja oznanjati Božje usmiljenje vsakemu obiskovalcu. Frančišek je razumel, da je resnični dar, ki ga lahko sprejme vsak romar, vsak vernik, sprejeti usmiljenje, saj usmiljenje spreminja človekovo srce in ga resnično osrečuje.«

V nadaljevanju pogovora je kustos spregovoril o pripravi patrov frančiškanov na jubilej Usmiljenja in 800. obletnico porciunkulskega odpustka: »Mi smo bili prvi poklicani, da se pripravimo – tako preko srečanj kot tudi preko izkušnje Božjega usmiljenja v osebnem življenju, saj drugim ne moremo dati ničesar, če tega nimamo najprej sami. Nenehno spodbujam patre, naj izkusijo usmiljenje, da bi tisti, ki nas srečajo, resnično mogli srečati nekoga, ki izkuša Božje usmiljenje. To moramo narediti s svojim življenjem, zato z brezpogojnim sprejemanjem, razpoložljivosto tudi v spovednicah... z vsemi svojimi močmi bomo sprejeli vsakogar, ki bo prišel v Porciunkulo.«

Ob koncu pa je p. Gugliotta odgovoril še na vprašanje, kakšno pripravo priporoča romarjem: »Da bi izkusili usmiljenje Boga, se je potrebno prepustiti Njemu, dovoliti, da nas On doseže, razumeti, da tega ne moremo storiti sami. Že če imamo to željo, če s tem zavedanjem pridemo v to ali katerokoli drugo svetišče, je to predpriprava za to, da damo prostor Božjemu usmiljenju v našem življenju. Pomaga, če dovolimo, da nas Bog doseže tudi v vsakodnevnih majhnih dejanjih, da si tako prizadevamo, da v medosebnih odnosih ne dajemo prostora sporom; da se odpremo za nove odnose v luči usmiljenja ter ne dopustimo, da nas pogojujejo jeza, maščevanje, uživaštvo. Začnimo se odpirati tej novi stvarnosti, ki nas želi doseči, preko majhnih vsakodnevnih stvari. Tako bomo lahko resnično dali prostor, da bo srce moglo v polnosti doseči Božje usmiljenje. Takrat bomo drug drugega gledali z novimi očmi: z očmi usmiljenja, kakor Oče gleda vsakega izmed nas.«