Božične poslanice ali voščila ordinarijev škofij Cerkve v Sloveniji

Božično voščilo mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla

Pred nami so božični prazniki. Zelo različno jih praznujemo. Za ene je to dan podoben drugemu dnevu, za druge je vračanje v tradicijo, ki jo vestno ponavljajo, postavljajo božično drevo, postavljajo jaslice, za mnoge pa je to duhovno bogat praznik. Vsa ta zunanja okrasitev jih vodi h glavnemu sporočilu, da je Marija v pastirski štalci v jasli položila dete.

Vse to se je zgodilo zunaj mesta v času, ko so skoraj vsi počivali. Angeli so opozorili pastirje, da se je zgodilo nekaj velikega, nekaj, kar bo spremenilo tok zgodovine. Šli so pogledat in so našli Marijo, Jožefa in Dete v jasli položeno. Spoznali so, da to ni navaden otrok, da je to Božji sin, ki je prišel delit življenje z nami. Prišel je v našo temo, v našo revščino, v naše težave in križe, da bi nam prinesel novo upanje. Božič tako pomeni, da Bog ni obupal z nami. Prišel je, da nam prinese luč, da se ne bi zgubili v temi, da ne bi zašli na stranpoti. Zato je to praznik, ko je premagan strah, ko se v naša srca zopet naseljuje veselje. Ravno zato je glavno sporočilo angela: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudstvo.«

Želim vam, da bi začutili to upanje, ki nam je dano. Da bi se vaše srce napolnilo z veseljem. Še posebej to želim vam, ki vas pestijo težave, preizkušnje, bolezni, skrbi, razočaranja. To želim tudi vam, rojakom, zunaj naše domovine, v zamejstvu in izseljenstvu, vam, vojaki in policisti, in vsem, ki ste ta dan na delovnem mestu. Vsem vam želim, da bi doživeto praznovali Božične praznike. Naj bodo ti dnevi veselja, dnevi prežeti z upanjem in ljubeznijo.

V novem letu 2016 pa vam želim najprej zdravja, sreče, zadovoljstva in takih pogojev za življenje, da bo to življenje človeka vredno.

Božična poslanica murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa

»Življenje je mnogokrat težje,
kakor je mogoče v besedah izraziti.
Človek je zelo krhka stvar,
zato moramo biti do drugih prizanesljivi.
Včasih pa moramo prizanašati tudi sebi.
Prizanašati samemu sebi se pa pravi,
biti v svojih očeh majhen, pomoči potreben«
(msgr. Lojze Kozar, Pajkova mreža).

 Božič – tako mila in nežna beseda. Ko jo slišim, mi zadiši po smoli, ki je še sveža na steblu postavljene smreke ob tabernaklju. Hribovska cerkvica je majhna in skromna. Svetniki na oltarjih so skoraj prepereli. Za božič pa je cerkvica slovesna in nebeško lepa. Zdi se mi, da so ministranti in srednješolci prinesli v cerkvico pol gozda. Listje se ni hotelo ločiti od resic mahu in tanke, suhe, vejice nagajivo štrlijo iz zelene podlage, na katero so postavljeni pastirji, ki gledajo proti votlini rojstva. Ovčke na pašnih planjavah se ne zdijo nič manj razigrane kot otroci pred jaslicami. Pred oltarjem stoji mogočen štor, iz katerega raste dvometrski brin. Na njem so zelene lučke. Razsvetljeni brin se vzpenja proti stropu, da ljudem pokaže smer, od koder prihaja Zveličar. Govori se, da so nekoč pri tem štoru ubili človeka. Mladi so štor vseeno iz gozda prinesli v cerkvico. Pravijo, da bo dober za hlevček. Rojstvo Življenja premaguje smrt. Močne in zdrave smrečice so postavili v vsak kot cerkvice. Smrečica je na spovednici, smrečice so na koru. Cerkvica je za polnočnico razsvetljena samo od lučk na smrečicah. Tako lepo diši po gozdu in tako zelo po nebesih! Gozd in cerkvica sta to sveto noč sklenila zavezništvo. Oba sta velikodušna gostitelja Novorojenčka. Gledam Sveto Družino v votlini. Marija mlada in lepa, Jožef nekoliko starejši, vendar ljubeč in skrben. Dete steguje ročice proti meni. Nekaj cvili. Ne Dete. Miške si iščejo mesto nekje pod mahom. Tam jim je toplo. Stopim iz cerkvice. Zunaj je mrzlo, da so lučke na smrekah ob cerkvici ugasnile. Rahlo naletava suhi sneg. Noč je jasna in vidi se daleč.  Po hribih se vijejo ognjene kače. Ljudje z baklami  prihajajo k polnočnici. Poznam jih. Rad jih imam! (božič nekdanjega župnika Petra Štumpfa v župniji Zabukovje pri Sevnici, 1998).

Božič je človeško rojstvo Besede vsemogočnega Boga, ki se je v  davnini oglasila v betlehemskem hlevu. Tudi večna Beseda je takrat zajokala, da mi ne bi preslišali jokanja nerojenih in pa komaj rojenih otrok, ki se borijo za svoje življenje. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi se mi zdrznili ob jokanju vseh malih, ki so jim vzeli očeta ali mamo. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi se mi omehčali za usmiljenje, spreobrnjenje in spravo. Večna Beseda je takrat zajokala, da bi mi zasramovanim brisali solze in jim varovali poštenje. Večna Beseda je takrat zajokala, ker mogoče mi premalo jokamo. Ob koncu časov večna Beseda ne bo zajokala. Jokali bodo tisti na levici, (prim. Mt 25, 31-46) ki niso hoteli slišati, kako je večna Beseda takrat, v Betlehemu, zajokala …

Vse, kar se dogaja med nami in z nami, na božič ohranjajmo in premišljujmo v svojem srcu. Leto 2016 ne prihaja med nas kot odtekanje časa v neko negotovost in strah. Tudi novo leto prihaja kot blagoslov iz nebes. Bog nam prinaša svoje varovanje, svojo naklonjenost in svoj mir. Bog je z nami vsemi. Božja Mati Marija na vse veke ostaja tudi naša Mati.

Blagoslovljen in miren naj vam bo božič ter milosti polno in varno leto 2016!

Božična poslanica celjskega škofa msgr. Stanislava Lipovška

Moje božično voščilo želi biti povabilo, da se skupaj podamo na pot in na novo odkrivamo lepoto, skrivnostno vsebino  in pomen božičnega praznovanja. Nekaj tega so nam že pripravile občinske oblasti in službe, ki so poskrbele za praznično okrasitev. Trgovske police so obložene, darila so pripravljena, vrstijo se različni koncerti ter praznična srečanja in prireditve. Vse to je pomembno in potrebno za lepo in doživeto praznovanje, vendar je to le praznični okvir, ki nas vodi dalje, ki nam pomaga odkrivati vsebino, bistvo, smisel in pomen božičnega praznovanja. Tako je množica lučk je lahko tudi želja, da bi se bližali luči, ki prihaja in želi razsvetliti vsakega človeka. Ta luč je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik, ki je v sveti božični noči prišel med nas. Prišel je, da bi nas s svojim delom odrešenja popeljal iz teme greha in smrti k luči evangelija, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost.

Če kdaj, smo danes potrebni tega oznanila, te luči, tega zagotovila in oznanila krščanske vere, da nismo sami, ampak je Gospod z nami in da se delo odrešenja kljub vsem težavam tudi danes uresničuje in želi razsvetliti in obogatiti naše življenje. To osrednje božično sporočilo je letos obogateno z duhovno potjo izrednega svetega leta, ki ga je razglasil papež Frančišek. Lahko rečemo, da se božično in svetoletno sporočilo čudovito dopolnjujeta , ko zgovorno oznanjata, da Dete v jaslicah razodeva Božje usmiljeno obličje, ki naj v svetem letu božjega usmiljenja prežarja in navdihuje naše krščansko življenje.  

Na to pot smo krenili  po naših cerkvah, ko smo se v teh dneh zbirali pri adventnem bogoslužju, ki nas je pripravljalo na Odrešenikov prihod. Z nami so bili očaki in preroki Stare zaveze, med njimi Janez Krstnik z znanim vabilom : Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze, vsak hrib naj se zniža in vsaka dolina izpolni, da bo človeštvo videlo božje zveličanje ( prim Lk 3,4-6). Mislimo na gore predsodkov in nezaupanja, na prepade nasprotovanja in sovraštva, ki tolikokrat bremenijo naše medsebojne odnose v družini, med sorodniki, v družbi , med narodi. Adventna duhovna priprava nam je pomagala, da smo v večji meri nosilci miru,dobrote in ljubezni, ki je in mora biti razpoznavno znamenje Jezusovih učencev.

To dogajanje se vidno uresničuje na sveti večer, na predvečer božičnega praznika, ko adventni venček zamenjajo jaslice, ki prisrčno ponazarjajo skrivnost Gospodovega rojstva. Od tu je samo še en korak k polnosti dogajanja in praznovanja, ki se uresničuje pri božičnem bogoslužju, še posebej pri polnočni sveti maši.

V božičnem evangeliju beremo, da so pastirji na angelsko sporočilo odhiteli v Betlehem, da bi pozdravili novorojenega Odrešenika. Želim tudi vam, dragi bratje in sestre v Kristusu, da bi se v teh prazničnih dneh v polnosti srečali z novorojenim Odrešenikom in  zajeli novih moči in navdiha za pot, ki je pred nami, za vesele in doživete božične praznike ter srečno in blagoslovljeno novo leto.

Božično voščilo nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta v imenu Slovenske škofovske konference

V evangeljskem odlomku pri polnočnici nam bodo oznanjene besede: "Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora" (Lk 2,6-7).

Rojstvo otroka. Že od začetka človeške zgodovine radosten dogodek. Obljuba nadaljevanja rodu, prihodnosti. Za marsikoga tudi obljuba, da bo v otrocih preživel samega sebe, nekakšna obljuba nesmrtnosti. A obenem nekaj izrednega, vedno znova udejanjen čudež. Otrok, ki ni ne mama in ne oče. Dala sta mu življenje, vendar ju presega.

Marija je morala Jezusa poviti in položiti v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. Naj naš svet postane drugačen. Bog se je rodil v naš svet, čeprav ni bil sprejet, ker je vedel, da potrebujemo njegovo ljubezen. Zato tudi mi naredimo vse, da bo svet postal odprt za otroke. Naredimo vse, da se bodo lahko rojevali v naš svet in da bodo imeli možnost rasti in biti ljubljeni ob svojih starših. Kajti takrat, ko v svetu ni več prostora za otroke, se začne prostor ožiti tudi za vse druge nemočne in pomoči potrebne. Odstranimo jih, da ne motijo naših načrtov in želja. Seveda ne govorim o prostoru, govorim o srcu. Kaj se dogaja z našimi srci? Zakaj postajajo tako majhna, tako hladna? Naj jih ogreje plamen usmiljenja. Kakor je Bog usmiljen z nami, bodimo tudi mi usmiljeni drug z drugim, pa bo dovolj prostora za vse, ki potrkajo na vrata človeštva in prosijo, da bi se smeli roditi, za vse, ki so slabotni in nemočni, in prosijo, da bi smeli živeti.

Kristjanom vseh veroizpovedi v naši domovini voščim blagoslovljen božič. Praznujejo naj ga tudi Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na poseben način naj božič vstopi v prostore bolnih, onemoglih in osamljenih ljudi. Doživeto praznovanje voščim tudi vsem tistim, ki ga praznujejo kot praznik družine - naj se veselijo medsebojne bližine in odprtosti. Voščim ga vsem, ki bodo na ta dan morali delati - naj bo blagoslovljeno vaše služenje drugim. Blagoslovljen božič, dragi dobri ljudje.

Božična poslanica novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana

V tihoti svete noči se kristjani spominjamo in zahvaljujemo za dva najvažnejša dogodka našega odrešenja: Jezusovo rojstvo in njegovo vstajenje od mrtvih.

V tej sveti tihi noči je Bog poslal svojega sina na svet. Cerkev govori o tem božičnem bogoslužju z besedami starozavezne Knjige modrosti: »Ko je namreč globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes (prišla) s kraljevega prestola.« (Mdr 18,4-5). In ta učlovečena beseda še vedno prihaja med nas. In kako jo svet sprejema?

Stara predbožična pesem, ki se še marsikje poje v pričakovanju Jezusovega rojstva, se začenja z vprašanjem: »Kdo trka tam?« To je vprašanje ljudi, ki v svoji hiši na toplem in pri pogrnjeni mizi in v prijetni družbi sedijo. Na vprašanje se zaslišita boječa glasova Jožefa in Marije, ki prosita za zavetje in prenočišče zase in za Jezusa, ki naj bi se kmalu za tem rodil. A prosila sta zaman. Sveta družina je morala ostati zunaj in se zateči v pastirski hlev. Bog človek je bil od ljudi zavrnjen.

Dragi bratje in sestre! Božični evangelij ni le zgodba o daljnem dogodku izpred 2000 let. Trkanje od tedaj ni prenehalo, tako na vrata človeštva kot vsakega od nas osebno. Kdo trka danes? To so ljudje, ki nagovarjajo diskretno, boječe in z glasom, ki ga v svojem srcu in v svoji vesti tolikokrat preslišimo. To niso le prezrti, osamljeni, bolni in duhovno in telesno lačni ljudje.V zadnjih mesecih je na naša srca trkala družina, ki jo mnogi preganjajo in so jo hoteli uničiti, oziroma preimenovati in ponižati. Hvala Bogu smo ta poizkus zavrnili.

V letu usmiljenja bo na vratih srca morda prosil za usmiljenje nerojen otrok. Mami, oči, sprejmita me. Tudi že rojeni otroci bodo trkali: oči in mami ne ločita se, ne zapustita nas, vzemita si več časa za nas. V teh bitjih bo trkal Jezus sam, ker je betlehemski otrok kot odrasel dejal: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). Rekel pa je tudi: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.« (Mt 25,45).

Dragi bratje in sestre! Marija, Mati usmiljenja naj podpira v svetem letu usmiljenja naše dobre namene, odločitve in dejanja, da bodo izraz naše ljubezni do Boga in do bližnjih. Naj nas vodi v Betlehem, kjer se oznanja »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. Tam bomo skupaj z Marijo spoznali Kristusa, ki razodeva Očetovo usmiljeno obličje. Betlehemsko dete naj okrepi v nas in v svetu živo vero, upanje in ljubezen. Njegova živa prisotnost, njegov blagoslov in mir pa naj napolnijo vse dneve novega leta 2016.

Božična poslanica koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka

V izrednem svetem letu Božjega in človeškega usmiljenja in v letu po sinodi o zakonski zvezi in družini se naše misli še z večjo vnemo pridružujejo pastirjem na betlehemskih poljanah in hitijo z njimi v betlehemsko votlino k Novorojenemu in Sveti Družini ter njenemu slogu življenja. Kar prijetno nam je ob misli na svobodno in preprosto življenje teh dveh mladoporočencev in njunega Otročka, ki nimajo ničesar, razen drug drugega, in je vse njihovo bogastvo v brezkončni medsebojni ljubezni drug do drugega.

Naša civilizacija je sicer očitno nekoliko utrujena in zbegana: na vseh področjih si prizadeva, da povečuje proizvodnjo, da pomnožuje in širi izplen, da obnavlja surovine in zaloge – na področju obnavljanja lastne vrste pa se na sto načinov odpoveduje rodovitnosti in si z mnogimi pretvezami prizadeva ostati in postati jalova in suha do te mere, da načrtno vzgaja ljudi in ščiti ustanove, ki ne prinašajo življenja in nimajo prihodnosti.

Cerkev bo seveda tudi v letu po sinodi o zakonski zvezi in družini v skladu s svojim poslanstvom še naprej branila obstoj rodovitne in življenju odprte družine, ki ima prihodnost, in nasprotovala ustanavljanju vase zaprte in suhe družine, ki ne more obstati. Enako bo zagotovo Cerkev še naprej nasprotovala tudi zapiranju meja za ohranjanje praznega prostora in bo spodbujala sprejemanje svežih ljudstev, ki prinašajo s seboj veselje in voljo do bivanja in življenja.

Prav tako si bo v svetem letu usmiljenja Cerkev prizadevala, da bi vsi bili usmiljeni drug do drugega in bi usmiljenje radi bodisi izkazovali bodisi sprejemali: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni! Na odpuščanju svet stoji, pravi pregovor, pa ne samo svet, tudi vsak narod in vsaka dežela, vsaka družina in vsak posameznik stoji na odpuščanju. Brez odpuščanja ni miru, brez odpuščanja ni sreče, brez odpuščanja ni življenja.

Tudi v našem času pa je seveda med nami vedno mnogo družin, ki cenijo in ljubosumno čuvajo zakonsko ljubezen in zvestobo, ki gojijo in zaupno branijo materinsko nežnost in milobo, ki spoštujejo in skrbno ohranjajo očetovsko čast in pristojnost. Vsem, ki vam naštete vrednote ugajajo in vam uspevajo, iskreno čestitam in voščim, da bi v svojem svetu še naprej stali trdno in odločno in bi se različnim tujim naukom ne dali zapeljati!

Pa tudi vsem, ki vam je iz sto razlogov igriva usoda raztreščila družinsko sožitje, iz srca želim in voščim, da bi tem bolj vzljubili dragocene črepinje, ki so vam ostale v rokah! Ni razloga za obup: Nič na svetu ni bolj celo, kakor strto srce, pravi pregovor! Veselo in pogumno torej v novo leto, ni razloga za strah! Tako zaloge naše civilizacije kakor zaloge svete Cerkve so še vedno brezmejne! Vsem želim: Srečno!