Sveti oče: Upanje nam omogoča videti onstran naših grehov

VATIKAN (ponedeljek, 14. december 2015, RV) – Upanje v Božje usmiljenje odpira obzorja in nas osvobaja. Klerikalna togost pa nasprotno zapira srca in s tem stori veliko slabega. Papež Frančišek je med homilijo, ko je zjutraj daroval mašo v kapeli Doma sv. Marte, izhajal iz  prvega berila, ki govori o Balaámu, preroku, ki ga je kralj angažiral, da bi preklel Izrael.

Bog je večji od naših grehov
Balaám – je pripomnil sveti oče – je imel svoje napake in celo grehe, kakor smo grešniki tudi vsi mi. Toda ne smemo se prestrašiti, saj je »Bog večji od naših grehov«. Balaám je na svoji poti srečal Gospodovega angela in to mu je spremenilo srce. Ni zamenjal stranke, ampak je iz zmote prešel k resnici. Tako je rekel tisto, kar je videl: to je bilo Božje ljudstvo, ki je šotorilo sredi puščave, onstran katere pa so bile rodovitnost, lepota in zmaga. Balaám je odprl srce in se spreobrnil. Tako je »videl daleč, videl je resnico«, kajti »z dobro voljo se vedno vidi resnico«. In ta resnica daje upanje. Upanje je po papeževih besedah »krščanska krepost, ki nam je dana kot velik Gospodov dar in ki nam omogoča videti daleč, onstran problemov, bolečine, težav, onstran naših grehov«. Omogoča nam gledati »lepoto Boga«.

Cerkev od nas želi, da smo ženske in moški upanja
Oseba, ki ima to krepost upanja, tudi v težkem trenutku življenja – ki je lahko bolezen ali zaskrbljenost za sina, hčerko ali drugega člana družine – sredi te bolečine ohrani prodorno oko in ima svobodo, da gleda vedno onstran: »To je upanje. To je preroštvo, ki nam ga danes poklanja Cerkev: od nas želi, da smo ženske in moški upanja, tudi sredi problemov.« Upanje odpira obzorja, je svobodno, ni suženjsko, vedno najde možnost, da uredi neko situacijo.

V letu usmiljenja sta pred nami dve poti
V evangeljskem odlomku veliki duhovniki in starešine ljudstva Jezusu zastavijo vprašanje, s kakšno oblastjo deluje. Ti ljudje, je zatrdil papež Frančišek, nimajo obzorja, zaprti so v svoje računice, so sužnji lastne togosti. Človeška preračunljivost zapira srca in onemogoča svobodo, medtem ko nam upanje prinaša lahkotnost: »Kako lepa je svoboda, velikodušnost, upanje moškega in ženske v Cerkvi. In kako grda je nasprotno in koliko slabega stori togost ženske ali moškega v Cerkvi; klerikalna togost, ki nima upanja.« V letu usmiljenja sta pred nami dve poti. Pot tistega, ki ima upanje v Božje usmiljenje in ve, da je Bog Oče; da Bog vedno in vse odpusti; ki ve, da sta onstran puščave Očetov objem in odpuščanje. Ter pot tistega, ki se zateka v lastno sužnost, v lastno togost; ter ne ve ničesar o Božjem usmiljenju. Papež je še dodal, da so bili to pismouki, ki so sicer študirali, a jih njihova učenost ni rešila.

Bog odpusti vse, čaka le, da se mu približaš
Homilijo je nato sklenil s pripovedjo o dogodku iz leta 1992, ki se je zgodil med sveto mašo za bolnike v Buenos Airesu. Ko je že več ur spovedoval, je prišla starejša ženska, stara okoli osemdeset let. Papež je dejal, da so njene »oči videle onstran«, bile so »oči, polne upanja«. Ker je ravno odhajal, jo je vprašal, če se je prišla spovedat. Odgovorila je pritrdilno. Tako ji je dejal, da ona nima grehov. A odvrnila mu je, da jih imamo vsi. Njun dialog se je nadaljeval z vprašanjem, če Bog grehe odpusti. Ona je izrazila svoje prepričanje, da Bog odpusti vse. Ko ji je zastavil vprašanje, kako to ve, je pojasnila, da če Bog ne bi vsega odpustil, svet ne bi obstajal.

Ko smo torej pred tema dvema osebama – svobodno, ki ima upanje in prinaša Božje usmiljenje, ter zaprto, legalistično in egoistično, ki je sužnja lastne togosti – se spomnimo lekcije te osemdesetletne ženske: »Bog odpusti vse, čaka le, da se mu približaš.«