Papež Frančišek daroval mašo na praznik Naše Gospe iz Guadalupeja

VATIKAN (sobota, 12. december 2015, RV) – Danes zvečer, na praznik Naše Gospe iz Guadalupeja, zavetnice Latinske Amerike, je papež Frančišek, tako kot že lani, v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo. Med homilijo je izhajal iz poudarka, da nas Bog tako ljubi, da se raduje in veseli skupaj z nami. Ljubi nas z zastonjsko in brezmejno ljubeznijo, ne da bi karkoli pričakoval v zameno. Ne mara pelagianizma. Ta usmiljena ljubezen je najbolj presenetljiva Božja značilnost, je povzetek, v katerem sta zgoščena celotno evangeljsko sporočilo in vera Cerkve.

Usmiljenje je ljubezen, ki objame bedo človeške osebe
Besedo usmiljenje v latinskem jeziku (misericordia) sestavljata dve besedi: beda in srce. »Srce nakazuje sposobnost ljubiti; usmiljenje je ljubezen, ki objame bedo osebe.« Ljubezen, ki našo bedo »občuti« kot svojo, in sicer, da bi je nas osvobodila. V Prvem Janezovem pismu beremo: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Beseda je postala meso – Bogu tudi gnosticizem ni všeč – z namenom, da bi z nami delila vse naše slabosti; da bi izkusila naš človeški položaj, vse do tega, da je s križem prevzela nase vso bolečino našega bivanja. Noben greh ne more izbrisati njegove usmiljene bližine ali mu preprečiti, da bi udejanjil svojo milost spreobrnjenja, pod pogojem, da ga za to prosimo. Pravzaprav greh sam s še večjo močjo odseva ljubezen Boga Očeta, ki je žrtvoval svojega Sina, da bi odkupil sužnja. To Božje usmiljenje nas doseže z darom Svetega Duha, ki v krstu omogoči, ustvari in nahrani novo življenje svojih učencev. Čeprav so grehi sveta lahko veliki in težki, Duh, ki prenavlja obličje zemlje, omogoči čudež življenja, ki je bolj človeško, polno veselja in upanja. Zato tudi mi radostno vzklikajmo, kot je povabil sveti oče: »Gospod je moj Bog in Zveličar!«

Nikogar ni, ki bi nam mogel odvzeti ta mir in srečo
Gospod je blizu, zato nas ne sme nič vznemirjati. Blizu nam je tudi njegova Mati, ki je sv. Juan Diegu dejala, naj se ne boji, saj je Ona, njegova Mati, z njim. Blizu sta On in njegova Mati. Največje usmiljenje je prav v tem, da biva med nami, da smo v njegovi navzočnosti in družbi. On hodi poleg nas, kaže nam pot ljubezni, dvigne nas, kadar pademo, in to zelo nežno, podpira nas v naših naporih, spremlja nas v vseh okoliščinah našega bivanja. Prav tako nam odpira oči, da bi videli našo bedo in bedo sveta. Toda istočasno nas napolnjuje z upanjem. »To je izvir našega vedrega in srečnega življenja; nikogar ni, ki bi nam mogel odvzeti ta mir in to veselje, ne glede na trpljenje in preizkušnje življenja.« Gospod nam s svojo nežnostjo odpre srce. Gospod je alergičen na togost.

Nadalje je papež Frančišek povabil, da bi negovali to izkušnjo usmiljenja, miru in upanja na poti adventa, po kateri hodimo, in v luči jubileja. Dober način, kako pričakati Jezusov prihod, je še dodal, je oznanjanje vesele novice ubogim z izvrševanjem del usmiljenja. To pomeni posnemati njega, ki je dal vse, ki se je dal celega. To je usmiljenje, brez pričakovanja česarkoli v zameno.

Marija, Mati Usmiljenja
»V Mariji se Bog raduje in veseli na poseben način.« V molitvi Salve Regina jo imenujemo »mati usmiljenja«. Ona je izkusila Božje usmiljenje in je v svoje naročje tudi sprejela sam izvor tega usmiljenja: Jezusa Kristusa. Vedno je živela v globoki povezanosti s svojim Sinom, zato bolje kot kdorkoli drug ve, kaj želi. To je, da bi se vsi ljudje rešili, in da ne bi nikomur primanjkovalo Božje nežnosti in tolažbe. »Naj nam Marija, Mati Usmiljenja, pomaga razumeti, kako nas Bog ljubi.« Njej izročimo bridkosti in radosti narodov celotne ameriške celine, saj jo ljubijo kakor mater in priznavajo kot svojo zavetnico, poimenovano Naša Gospa iz Guadalupeja. »Milina njenega pogleda naj nas spremlja v tem svetem letu, da bomo lahko vsi odkrili veselje Božje nežnosti« (Misericordiae vultus 24). Njo prosimo, da bi bilo to jubilejno leto »sejanje usmiljene ljubezni v srca oseb, družin in narodov«. Da bi se spreobrnili in postali usmiljeni; da bi krščanske skupnosti znale biti »oaze in izviri usmiljenja«, priče ljubezni, ki ne dopušča izključevanja. Da bi to prošnjo še bolj poudaril, bo sveti oče prihodnjega 13. februarja sam odšel molit v Marijino svetišče v Guadalupeju. Prosimo jo – tako je nato sklenil – da bi vodila korake svojega ameriškega ljudstva, ki roma in išče Mater Usmiljenja, da bi jo prosil za eno samo stvar - da bi mu pokazala svojega Sina Jezusa.